Pred izidom projekta Izštekani 585 teorija

Zlatko in Optimisti v knjigi, CD-ju in DVD-ju

Val 202 in ZKP RTV SLO vam bosta ob rojstnem dnevu Vala 202 postregla v ponedeljek, 15. junija, s pravo izdajateljsko poslastico, z izdajo Izštekani 585 teorija, ki ne bo ne knjiga, ne CD in ne DVD, ampak vse hkrati. Na njenem glasbenem delu bo ujet Izštekani radijski koncert fužinskega raperja Zlatka in njegovih Optimistov, posnet 17. aprila 2009.

Zlatkova vez s poezijo sega še v srednješolska leta, ko se ni ločeval od zvezka in svinčnika. Poezija se je kasneje povezala z melodijo in začele so nastajati skladbe. Njegova glasbena pot se je oblikovala skozi freestyle tekmovanja ter razna sodelovanja, dokončno pa je na širšo slovensko glasbeno sceno treščil 11. septembra 2007, ko je izšla njegova prva samostojna plošča, naslovljena po njegovem življenjskem motu – »Svet je lep« (Street13). Plošča je obveljala za najbolj pričakovan izid leta v svojem žanru. Leto 2008 je Zlatko okronal z izdajo dveh plošč, »Zlatko in prijatelji« (11.9.08, Street13) in »Svet je lepši« (1.12.08, Street13). Zlatka poleg nespornega talenta odlikuje tudi ustvarjalna hiperaktivnost, entuziazem in popolna predanost glasbi, kar ga danes umešča v sam vrh slovenske hip hop scene.
Njegovo glasbo so zaznamovale ulice blokovskega naselja in njegov kritičen pogled na obstoječo situacijo in življenje. Kot otrok fužinskih ulic in odraščanja sredi kriminala in drog, obkrožen z ljudmi, ki so padli v takšne pasti, si njegova glasba želi dotakniti naslednje generacije in posredovati sporočilo, da takšna usoda ni nujno njihova. Prav zaradi tega Zlatko angažirano sodeluje tudi pri mnogih projektih dobrega namena.

               …'Svet je lep, če iščeš lepe stvari,...'
(vir: Zavod Street 13)


Na Izštekani 585 teorija ne boste slišali le glasbe in gledali le videa,...

".......V nasprotju s prepričanjem vseh poznavalcev iz druge in tretje roke, domoljubnih selfmade strokovnjakov in ljubiteljskih sociologov, da so Fužine naselje, polno priseljencev, je to najbrž eno redkih mest daleč naokrog, na katerem v resnici ni niti enega samega priseljenca. Še v Spodnjem Dupleku bržkone najdete kakšnega nebodigatreba pritepenca iz Zgornjega Dupleka, na Fužinah pa ljudi z napačnim rodovnikom oziroma osebkov neustreznega rodu preprosto ni. Fužine so namreč kraj brez staroselcev. In kjer ni staroselcev, ni niti priseljencev. Kjer ni ljudi z žlahtnim čistokrvnim družinskim deblom, tam ne more biti ljudi z napačnim imenom in priimkom.
Na Fužine so se namreč nekoč vsi priselili skupaj. Janezi in čefurji. Šiptarji in Cigani. Palestinci in Bizantinci. Menda se je v prvi zgrajeni blok na Trgu oktobrske revolucije prva vselila družina Bekavac. Oče Neven je poleg pralnega stroja Gorenje, jogija Meblo in Slovenijalesovih polic po stopnicah prinesel tudi sina Mateta, danes svetovno znanega klarinetista. A to je le ena od urbanih legend, ki bi lahko bila resnična, lahko pa tudi ne. Povsem možno je namreč, da je bližje resnici zgodba Bekavčeve sosede Jožice. Menda rada trdi, da se je ona resda začela seliti nekaj dni kasneje, a je medtem, ko je Neven še čakal, da mu dostavijo štedilnik, že skuhala prvo fužinsko kosilo. Korenčkovo juho in rižoto z gobami.
V takšnih nedoločnih okoliščinah sta se v naselju, v katerem nihče ne ve, kdo so bili tukajšnji resnični mostiščarji, kaj šele, da bi obstajali kakšni fužinski Karantanci, preprosto morala izoblikovati posebna bučkuriš kultura in prostor, na katerem ni nihče bolj doma kot drugi. Preprosto povedano, na Fužinah ni pravih in nepravih Fužinčanov. In zato je povsem logično, da so se s Fužinami najhitreje in najmočneje poistovetili prav čefurji, ljudje, ki so sredi tuje domovine odkrili svoj prostor pod svobodnim slovenskim soncem, kjer jih nihče nima pravice pošiljati tja, od koder so prišli. Za čefurje, sploh za tiste odraščajoče, so se Fužine ukazale kot prostor, primeren za ustvarjanje občutka pripadnosti in razvili so celo dobršno mero posesivnosti. Moj blok, moje igrišče, moje naselje.......".

(iz Zlatko, sin Fužin Gorana Vojnovića)