MILA KAČIČ

MILA KAČIČ: ŠLA BOM GOLA SKOZ POMLADNI DEŽ

Poezija

Format: CD

Šifra: 112973

EAN: 3838898112973

PREBUJENJE
Šla bom gola skoz pomladni dež.
Naj izpere z mene vso navlako
prêšlih dni.
Pajčevino že v zametku trhlih
in izprijenih vezi.
Željá upepeljenih saje
in ugaslih bolečin,
prah razočaranj in spoznanj,
vso rjo dvomov
in sumničenj bednih,
obljub gnilobo,
iz strahopetnosti zlaganih,
in vse blato premišljenih prevar.
Šla bom bosa skoz pomladni dež.
Da mi izmije nôge,
utrujene od blódenja
in od iskanj brezplodnih.
Skoz pomladni dež bom šla.
Mordà me prav na koncu póti
le kdo čaka.
Stopiti hočem predenj čista,
s srcem dekletca,
ki še véruje v bajke.



Mila Kačič (1912- 2000) se je rodila kot nezakonski otrok siromašne otroške vzgojiteljice Ljudmile Kačič in premožnega privatnika iz Ljubljane Herberta Mahra. Njuni zvezi so zaradi stanovske razlike nasprotovali njegovi starši, ki so nekajmesečno Milo dali v rejo zakoncema Kovačič, kjer ji zaradi revščine ni bilo lahko. Po končani osnovni šoli je obiskovala meščansko šolo. S počitniškim delom si je prislužila za knjige in šolske potrebščine. Študirala je solopetje in dramsko igro na Državnem konservatoriju v Ljubljani in opravila štiri semestre na AGRFT. Njena velika ljubezen je bil kipar Jakob Savinšek, s katerim sta imela edinega sina Davida (1949–1990).
Z igranjem je pričela na amaterskih odrih pri šestnajstih letih, leto pozneje je bila sprejeta v radijsko igralsko družino. Po končanem študiju je leta 1941 postala članica opernega zbora v ljubljanski Operi, kjer je do osvoboditve (1945) v štirih sezonah sodelovala pri 42 uprizoritvah. Od 1945 do upokojitve 1970 je bila članica Drame SNG v Ljubljani, kjer je dala življenje več kot sto dvajsetim likom. Kot igralka je veljala za komedijantko. Svojstven pečat je Kačičeva dala tudi slovenskemu filmu in televiziji. Njena prva filmska vloga je bila Poštarica v Vesni, nastopila je tudi v: Naš avto, Ne čakaj na maj, Svet na Kajžarju, Butnstena itn. Za vlogo v To so gadje je leta 1978 dobila zlato areno na filmskem festivalu v Pulju, za vlogo Matere v filmu Kormoran pa so ji leta 1986 na Tednu domačega filma v Celju podelili priznanje igralka leta. Leta 1994 ji je Združenje dramskih umetnikov Slovenije podelilo priznanje za življenjsko delo.
Svojo prvo pesem je Kačičeva napisala pri šestnajstih. V intervjuju za Našo ženo je povedala, da je začela pisati zato, ker je bila v svojem igralskem poklicu nepotešena. V gledališču namreč skoraj nikoli ni igrala ljubezenskih vlog, ker pa je bila čustev polna in jih ni mogla nikjer izpovedati, se je zatekla k poeziji. V zgodnji mladosti se je navduševala nad Župančičevo zvočno liriko in Cankarjevimi črticami. Pesmi Antona Gradnika (Večerne samote) so jo spodbudile k odkriti izpovedi lastne življenjske zgodbe, očitala pa mu je neumnost, da bi moški pisal o tistem, kar doživljajo ženske. Od tujih avtorjev je najraje prebirala kitajsko liriko in Lorco. K pisanju poezije so jo spodbujali njen življenjski sopotnik, Jakob Savinšek, Edvard Kocbek, Jože Vidmar.
Tone Pavček je njeno poezijo označil takole: »Iz njenih pesmi žari žerjavica v telesu, trepeta ljubezen, ki je v vseh stvareh, ki se morajo iz ljubezni dati in iz ljubezni jemljejo, v sebi nosi gnezdo bolečine, zapuščenosti in grozo smrti, a bolj kot to jo čez vse zaznamuje mila otožnost zrenja na vse, kar je in ni minulo, kakor resnična pobožnost žene, ki sta ji pesem in življenje milost.«
Njeno pesniško delo sicer ni obsežno, je pa pretresljivo, ker se v njeni poeziji prepletajo trije temeljni motivi: ljubezen do dragega moškega, senca smrti in materinstvo. Njena poezija je poezija krhke, sanjave, od ljubezni in hrepenenja zaznamovane ženske, povsem predane svojima najdražjima moškima – ljubimcu in kasneje sinu. Ljubezenska lirika je odsev njenega notranjega doživljanja, izpovedanega na čist in iskren način. Ne išče novih pesniških figur, ostaja le zvesta srcu in lastni izpovedi. Leta 1962 je bila s pesmijo Resignacija predstavljena v Antologiji moderne jugoslovanske poezije kot edina avtorica slovenskega dela zbirke. Nekaj njenih pesmi je prevedenih v angleščino in predstavljenih v antologiji Parnassus of a small Nation.

Posebna zvočna izdaja ob 100. obletnici rojstva Mile Kačič zajema restavrirane posnetke 22 pesmi, ki jih je pesnica in dramska igralka interpretirala v svojem 80. letu starosti, torej pred 20 leti. Albumu je dodana tudi knjižica njenih poezij. Z izdajo postajajo širši javnosti dotopni redki zvočni dokumenti.

 

Pesmi:
1. Prebujenje (poslušaj!)
2. Spoznanje
3. Med tisoči bi te spoznala
4. Sej vame seme
5. Ne hodi
6. Radostna pesem
7. Išči me
8. Spomin
9. Pred portretom
10. Mandljevec
11. Ko bom umrla
12. Beg
13. Naročje
14. To si bil ti
15. Črna ruta
16. Spet si tu
17. Za okni
18. V dežju
19. Viharnik
20. Nostalgija
21. Resignacija

22. Blaženost