DEJAN BRAVNIČAR

ANTOLOGIJA - DEJAN BRAVNIČAR: BACH, MOZART, BEETHOVEN, STRAVINSKI

Resna

Format: CD

Šifra: 114748

EAN: 3838898114748

    Nakup:

Znano je, da nacionalni radijski arhiv skriva pravo zakladnico slovenske glasbene ustvarjalne in poustvarjalne dediščine, a v svoji pravi veličini se nam ta razkrije šele ob posebnih priložnostih kot so tematsko zasnovani ciklusi glasbenih oddaj, različni jubileji, antološke glasbene izdaje. Tak biser predstavlja pričujoča antologija violinista Dejana Bravničarja ob njegovem 80. rojstnem dnevu, ki smo jo zasnovali skupaj z umetnikom in njegovo soprogo Diko na Programu ARS in v Založbi ZKP RTV Slovenija - založbi kakovostnih programov. Na petih glasbenih albumih se pred nami razgrinja razkošna glasbena krajina solističnih, komornih in koncertantno-simfoničnih del od Bacha in Mozarta prek najbolj priljubljenih koncertov Mendelssohna, Beethovna, Čajkovskega, Brahmsa in Sibeliusa do Bartoka, Ravela in Stravinskega. Paleta skrbno restavriranih posnetkov sega od leta 1964 pa do leta 1999 in tako nas prevzamejo interpretacije 27-letnega mladeniča in zrelega umetnika, ki nas hkrati popeljejo prek desetletij slovenske glasbene poustvarjalnosti z obema osrednjima simfoničnima orkestroma, Orkestrom Slovenske filharmonije in Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, ter z najvidnejšimi dirigenti in pianisti polpretekle dobe kot so Marijan Lipovšek, Aci Bertoncelj, Samo Hubad, Uroš Prevoršek, Bogo Leskovic, Anton Nanut in Uroš Lajovic.

Mojca Menart

 

Skladbe za solo violino Johanna Sebastiana Bacha tudi tristo let po nastanku še vedno sodijo med najvišje dosežke te zvrsti. Skladatelj je za solo violino napisal tri sonate in tri partite. Med partitami zavzema posebno mesto druga, predvsem zaradi sklepnega stavka Ciaccona. Yehudi Menuhin ga je imenoval »najveličastnejša skladba za solo violino, kar jih je«, medtem ko je Joshua Bell izjavil, da je stavek »ne le eno največjih glasbenih del vseh časov, pač pa tudi eden največjih dosežkov posameznika v zgodovini človeštva. Delo je duhovno močno, čustveno močno in oblikovno popolno.«
Muzikologinja Helga Thöne, ki ji sicer nekateri strokovnjaki oporekajo, povezuje nastanek skladbe s tragičnim dogodkom v skladateljevem življenju, ko je ta ob povratku z daljšega potovanja doma izvedel, da mu je v času njegove odsotnosti umrla prva žena Maria Barbara Bach. Ciaccona naj bi bila njen »tombeau« oziroma nagrobnik.

Baročna partita je ciklična inštrumentalna skladba, sestavljena iz različnih plesnih stavkov. V Partiti št. 2 BWV 1004 je pet takšnih stavkov z italijanskimi oznakami Allemanda, Corrente, Sarabanda, Giga in Ciaccona.
Chaconne izvira iz lahkotnega razposajenega latinskoameriškega plesa, ki se je v šestnajstem stoletju razvil v počasno instrumentalno skladbo s ternarnim metrom. Chaconne je zelo blizu passacaglii in temelji na ponavljajoči se basovski melodiji. Z glasbo za kitaro se je chaconne iz Španije razširila po Evropi. Izoblikovala sta se francoski in italijanski tip, ki se razlikujeta predvsem v obravnavi basovske linije. Bach se je pri chaconne v drugi partiti zgledoval predvsem po italijanskih vzorih in uporabil strogo tehniko ostinatnega basa, pri čemer je basovsko linijo v štiriinšestdesetih variacijah izdatno, včasih tudi do neprepoznavnosti, figuriral.

Spomladi leta 1784 je Wolfgang Amadeus Mozart vsaj štirikrat tedensko koncertiral pri različnih dunajskih plemenitaših ali na koncertih za abonente. Ob dvaindvajsetih nastopih v petih tednih je zraven še poučeval in komponiral. V tem času ga je dvaindvajsetletna violinska virtuozinja Regina Strinasacchi prosila, da bi sodeloval tudi na njenem koncertu. Mozart je bil nad njenim igranjem očaran in ji zato prošnje ni mogel zavrniti. Ker je bilo tedaj v navadi, da so na koncertih, če je bilo le mogoče, izvajali nova dela, Mozartu ni preostalo drugega, kot da napiše novo skladbo. Po pripovedovanju Mozartove žene Constanze je skladatelj šele večer pred koncertom prinesel violinistki njen solistični part, da bi ga pred nastopom lahko vadila. Zamolčal pa je, da klavirskega parta še ni utegnil izpisati. Na koncertu 29. aprila sta tako nastopila brez predhodne skupne vaje. Mozart je igral klavir le na podlagi izpisanega  violinskega parta in nekaj skiciranih modulacij, kar je, seveda, skušal prikriti. Kljub temu je cesar Jožef II. skozi gledališko kukalo opazil, da igra tako rekoč s praznega lista. Zato je cesar po koncertu ukazal poklicati Mozarta in naročil, naj prinese s seboj rokopis skladbe. Mozartu ni preostalo drugega, kot da cesarju prizna, da klavirskega parta še ni uspel napisati, kar pa cesarja ni vznejevoljilo, pač pa zabavalo.
Sonata ima tri stavke. Prvi z oznako Largo – Allegro se začne z izrazito počasnim uvodom, v katerem se že vzpostavi takrat nikakor ne samoumevna enakopravnost obeh inštrumentov in se ohrani skozi celotno delo. Drugi stavek je izrazno poglobljeni Andante, sprva zamišljen kot Adagio, a si je Mozart kasneje premislil, delo pa zaokroži prefinjeni rondo Allegretto. Sonata predstavlja enega vrhuncev Mozartovega ustvarjanja na komornem področju.

Ludwig van Beethoven je poleg klavirja igral tudi violino in violo. Igranja na godalne inštrumente se je učil že doma, na Dunaju pa je z učenjem nadaljeval pri uglednem violinistu Schuppanzigu. V letih 1797-1798 je napisal prve tri violinske sonate op. 12 za »klavir in violino«, kot so jih v tistih časih običajno poimenovali. Posvetil jih je dvornemu skladatelju Antoniu Salieriju, pri katerem je študiral dramsko in vokalno kompozicijo.
Skladbe pri kritikih niso naletele na ugoden sprejem, saj so bili, kot je zapisal eden izmed njih, »izgubljeni v gozdu«. Označili so jih za »čudaške«, »nenaravne« in celo »sprevržene«. Za tedanja ušesa so zvenele preveč neobičajno, gledano z današnje perspektive pa so konvencionalne in novatorske hkrati. Na eni strani je Beethoven v njih zgoščeno povzel dosežke visokega klasicizma Haydna in Mozarta, po drugi plati pa jim je vtisnil svoj izrazito osebni emotivni pečat, ki se odraža skozi za tisti čas smele modulacije v oddaljene tonalitete, nekonvencionalno razporejanje akcentov in podobno. Prav poudarjena izraznost, ki izstopa iz klasicistične umirjenosti, je verjetno osupnila kritike.

Prva izmed treh sonat je pisana v D-duru in ima tri stavke. Prvi stavek Allegro con brio brsti od bogastva uporabljenega glasbenega materiala. Skladatelj je v njem pokazal izredno spretnost v menjavanju vlog obeh inštrumentov. Sploh je značilnost vseh treh sonat, da je vloga obeh inštrumentov enakovredna. V drugem stavku je do takrat običajni Adagio ali Andante nadomestil s temo z variacijami (Tema con variazioni: Andante con moto). Tretji stavek je živahen Rondo: Allegro, v katerem odzvanja harmonski razvoj iz prvega stavka, kar stavke še močneje poveže in zaokroži delo.
Beethoven je že s prvimi sonatami za violino in klavir pokazal mojstrsko obvladovanje žanra.          

Pot do Italianske suite za violino in klavir (1933) Igorja Stravinskega je bila dolga. Začelo se je že leta 1919 z idejo impresaria Ballets Russes Sergeja Djagileva o novem baletu Pulcinella na osnovi likov iz commedie dell'arte in glasbe napolitanskega baročnega skladatelja Giambattista Pergolesija. Stravinski menda sprva ni bil preveč navdušen, ko pa je preštudiral partiture, ki jih je Djagilev našel v neapeljskih in londonskih knjižnicah, si je premislil. Za navdih so mu služile teme in teksture stare glasbe, ki jih opremil s sodobnimi ritmi in harmonijami in rodil se je neoklasicistični slog v glasbi. Balet so v koreografiji Leonidea Massinea s sceno in kostumi Pabla Picassa z velikim uspehom uprizorili že maja 1920 v Parizu.
Stravinski je zelo rad prirejal svoje skladbe. Kot pri prejšnjih baletih je tudi material iz Pulcinelle najprej uporabil za istoimensko orkestrsko suito. Sledila je Suite after themes, fragments and pieces of Giambattista Pergolesi za violino in klavir (Suita po temah, fragmentih in delih Gianbattiste Pergolesija)  v sodelovanju s poljskim violinistom Pawlom Kochanskim. Leta 1932 je baletno glasbo v sodelovanju s čelistom Grigorijem Pjatigorskim priredil v Suite italiene za violončelo in klavir, ki je služila kot osnova za Suite italiene za violino in klavir, pri kateri je Stravinskemu pomagal violinist Samuel Duškin.

Suita ima šest stavkov: Introduzione, Serenata, Tarantella, Gavotta con due variazioni, Scherzino in Minueto e finale. V času nastanka baleta pa ne Stravinski ne Djagilev nista vedela, da vsa glasba, ki so jo pripisovali Pergolesiju, še zdaleč ni prišla izpod peresa tega mojstra. Stavki Introduzione, Gavotta  in Finale temeljijo na delih Pergolesijevih sodobnikov Domenica Galla in Carla Monze, kar so odkrile šele kasnejše raziskave.

Dr. Borut Smrekar

 

Johann Sebastian Bach (1685-1750):
Partita za solo violino št. 2 v d-molu, BWV 1004
1   V  Ciaccona                                           15:24

Wolfgang Amadeus Mozart (1756-1791):
Sonata za violino in klavir v B-duru, KV 454
2       I     Largo-Allegro                   7:19   (
poslušaj!)
3       II    Andante                             8:24
4       III   Allegretto                            7:00

Ludwig van Beethoven (1770-1827):
Sonata za violino in klavir št. 1 v D-duru, Op. 12 Št. 1
5       I     Allegro con brio                                              8:47
6       II    Tema con variazioni: Andante con moto       7:10
7       III  Rondo: Allegro                                                 4:31

Igor Stravinski (1882-1971):                                                                                            Italijanska suita za violino in klavir
8       I     Introduzione                           2:23
9       II    Serenata                                 3:23
10     III  Tarantella                                 2:12
11     IV  Gavotta con due variazioni    3:28
12     VI Minuetto e finale                      4:32

Dejan Bravničar, violina
Aci Bertoncelj, klavir
Marijan Lipovšek, klavir

 

Posneto: Slovenska filharmonija, 1964 (5-7), 1992 (1-3),  Radio Slovenija, Studio 13, 1979 (8-12), Radio Slovenija, Studio 14, 1999 (1).

DEJAN BRAVNIČAR

Violinist Dejan Bravničar (1937 - 2018) sodi med najpomembnejše slovenske poustvarjalce v drugi polovici dvajsetega stoletja. Na njegov osebnostni in umetniški razvoj je pomembno vplivalo že družinsko okolje. Mati Gizela je bila balerina, oče Matija Bravničar pa skladatelj in violinist, ki ga uvrščamo med vodilne slovenske skladatelje v sredini dvajsetega stoletja in je s svojim umetniškim, publicističnim in pedagoškim delom kot profesor in dekan ljubljanske Akademije za glasbo vidno sooblikoval tedanje kulturno in družbeno življenje. Sin Dejan se je že zgodaj spoprijateljil z violino. Na srednji stopnji ga je oče zaupal Franu Staniču, na glasbeni akademiji v Ljubljani pa Karlu Ruplu. Po diplomi je nadaljeval študij na Konservatoriju P. I. Čajkovskega v Moskvi pri enem največjih violinistov dvajsetega stoletja Davidu Ojstrahu. Med bivanjem v Moskvi je spoznal vrsto tedanjih najboljših svetovnih glasbenikov. Sledilo je še leto dni izpopolnjevanja pri sloviti violinistki Pini Carmirelli na Akademiji svete Cecilije v Rimu. 
Po končanem študiju se je ustalil v domovini kot svobodni umetnik koncertant.Poleg številnih nastopov doma, je gostoval v Angliji, Franciji, Avstriji, na Nizozemskem in Poljskem, v Bolgariji, Švici, nekdanji Sovjetski zvezi in drugod, kjer je sodeloval z vrhunskimi dirigenti kot so Kurt Sanderling, Kiril Kondrašin, Paul Klecki, Carlo Zecchi, Jean Martinon in drugi. Dejaven je bil tudi na področju komorne glasbe, kjer izstopa sodelovanje z violončelistom Cirilom Škerjancem in pianistom Acijem Bertoncljem v Triu Tartini. Kot Trio Tartini so nastopali v domovini in v svetovnih kulturnih središčih kot so Dunaj, New York in Pariz. Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je začel poučevati na Akademiji za glasbo v Ljubljani in bil osem let tudi njen dekan. Vzgojil je generacije violinistov, ki igrajo v slovenskih profesionalnih orkestrih in poučujejo na glasbenih šolah. 
Dejan Bravničar je v svoji solistični karieri izvedel več kot petdeset violinskih koncertov. Njegov repertoar sega od Vivaldija in Bacha do Mozarta, Beethovna, Mendelssohna, Paganinija, Brahmsa, Laloja, Čajkovskega, Wieniawskega, Sibeliusa, Szymanowskega ter najpomembnejših del tega žanra iz dvajsetega stoletja kot so koncerti Bartoka, Hačaturjana, Stravinskega, Hindemitha, Prokofjeva in Šostakoviča. S svojim delom je trajno zaznamoval slovensko glasbeno krajino. Kot koncertant je na domače glasbeno prizorišče vnesel nove in višje standarde glasbenega poustvarjanja. S številnimi koncerti po Sloveniji je v času, ko je bila vrhunska umetnost dostopna le v redkih središčih, omogočil najširšemu krogu občinstva seznanitev z deli svetovne literature v vrhunski izvedbi. Neprecenljiv je tudi njegov prispevek k uveljavljanju slovenske glasbe. Kot koncertant je izvedel violinske koncerte Lucijana Marije Škerjanca, Danila Švare, Matije Bravničarja in Primoža Ramovša ter vrsto drugih slovenskih del ter jih sam ali pa s Triom Tartini promoviral tudi v tujini. Na področju pedagoške dejavnosti so pomembne tudi njegove redakcije del svetovnih in domačih skladateljev. Za svoje delo je prejel številne državne nagrade in priznanja, kot so nagrada Prešernovega sklada, nagrada mesta Ljubljane, bil je imenovan za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani in za častnega člana ESTA Slovenije.  Dejan Bravničar je bil ena najmarkantnejših osebnosti med slovenskimi glasbeniki. S svojim umetniškim in pedagoškim prispevkom je zapustil trajno sled. 

NOVICE

Dejan Bravničar (1937 - 2018)

Dejan Bravničar se je rodil leta 1937 v Ljubljani, v glasbeni družini, zato ga je glasba spremljala od malih nog. Violinistično ...