ANTOLOGIJA - DEJAN BRAVNIČAR: BRAVNIČAR

Resna

Format: CD

Šifra: 115189

EAN: 3838898115189

Violinist Dejan Bravničar (1937 - 2018) sodi med najpomembnejše slovenske poustvarjalce v drugi polovici dvajsetega stoletja. Na njegov osebnostni in umetniški razvoj je pomembno vplivalo že družinsko okolje. Mati Gizela je bila balerina, oče Matija Bravničar pa skladatelj in violinist, ki ga uvrščamo med vodilne slovenske skladatelje v sredini dvajsetega stoletja in je s svojim umetniškim, publicističnim in pedagoškim delom kot profesor in dekan ljubljanske Akademije za glasbo vidno sooblikoval tedanje kulturno in družbeno življenje. Sin Dejan se je že zgodaj spoprijateljil z violino. Na srednji stopnji ga je oče zaupal Franu Staniču, na glasbeni akademiji v Ljubljani pa Karlu Ruplu. Po diplomi je nadaljeval študij na Konservatoriju P. I. Čajkovskega v Moskvi pri enem največjih violinistov dvajsetega stoletja Davidu Ojstrahu. Med bivanjem v Moskvi je spoznal vrsto tedanjih najboljših svetovnih glasbenikov. Sledilo je še leto dni izpopolnjevanja pri sloviti violinistki Pini Carmirelli na Akademiji svete Cecilije v Rimu. 
Po končanem študiju se je ustalil v domovini kot svobodni umetnik koncertant.Poleg številnih nastopov doma, je gostoval v Angliji, Franciji, Avstriji, na Nizozemskem in Poljskem, v Bolgariji, Švici, nekdanji Sovjetski zvezi in drugod, kjer je sodeloval z vrhunskimi dirigenti kot so Kurt Sanderling, Kiril Kondrašin, Paul Klecki, Carlo Zecchi, Jean Martinon in drugi. Dejaven je bil tudi na področju komorne glasbe, kjer izstopa sodelovanje z violončelistom Cirilom Škerjancem in pianistom Acijem Bertoncljem v Triu Tartini. Kot Trio Tartini so nastopali v domovini in v svetovnih kulturnih središčih kot so Dunaj, New York in Pariz. Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je začel poučevati na Akademiji za glasbo v Ljubljani in bil osem let tudi njen dekan. Vzgojil je generacije violinistov, ki igrajo v slovenskih profesionalnih orkestrih in poučujejo na glasbenih šolah. 
Dejan Bravničar je v svoji solistični karieri izvedel več kot petdeset violinskih koncertov. Njegov repertoar sega od Vivaldija in Bacha do Mozarta, Beethovna, Mendelssohna, Paganinija, Brahmsa, Laloja, Čajkovskega, Wieniawskega, Sibeliusa, Szymanowskega ter najpomembnejših del tega žanra iz dvajsetega stoletja kot so koncerti Bartoka, Hačaturjana, Stravinskega, Hindemitha, Prokofjeva in Šostakoviča. S svojim delom je trajno zaznamoval slovensko glasbeno krajino. Kot koncertant je na domače glasbeno prizorišče vnesel nove in višje standarde glasbenega poustvarjanja. S številnimi koncerti po Sloveniji je v času, ko je bila vrhunska umetnost dostopna le v redkih središčih, omogočil najširšemu krogu občinstva seznanitev z deli svetovne literature v vrhunski izvedbi. Neprecenljiv je tudi njegov prispevek k uveljavljanju slovenske glasbe. Kot koncertant je izvedel violinske koncerte Lucijana Marije Škerjanca, Danila Švare, Matije Bravničarja in Primoža Ramovša ter vrsto drugih slovenskih del ter jih sam ali pa s Triom Tartini promoviral tudi v tujini. Na področju pedagoške dejavnosti so pomembne tudi njegove redakcije del svetovnih in domačih skladateljev. Za svoje delo je prejel številne državne nagrade in priznanja, kot so nagrada Prešernovega sklada, nagrada mesta Ljubljane, bil je imenovan za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani in za častnega člana ESTA Slovenije.  Dejan Bravničar je bil ena najmarkantnejših osebnosti med slovenskimi glasbeniki. S svojim umetniškim in pedagoškim prispevkom je zapustil trajno sled.

Matija Bravničar (1897 - 1977), ki je sam bil violinist, je ustvaril enega najobsežnejših in najpomembnejših opusov za violino v slovenski glasbeni literaturi. Njegova Suonata in modo antico (1948) sodi v skladateljevo povojno ustvarjalno obdobje, ko se je vse bolj usmerjal v absolutnost glasbe brez zunanje pomenskosti, ki jo je zaznati v njegovih zgodnejših delih. V Suonati se odraža vračanje k baročnim in klasicističnim kompozicijskim idealom, kar sicer srečamo pri vrsti skladateljev dvajsetega stoletja od Stravinskega, Ravela, francoske Šesterice in številnih drugih. Z naslovom »Suonata v starem slogu« je skladatelj opozoril na dvojno naravo dela. Najprej gre za spogledovanje s starejšimi kompozicijskimi pristopi. Tako najdemo v zasnovi skladbe zelo razvidne vzporednice z baročno sonato, kar se odraža že v njeni tristavčni zgradbi s stavki Preludij, Aria in Finale. Za razliko od predhodnih Bravničarjevih del, ki so bila vsaj na videz zasnovana improvizacijsko, je Suonata močneje grajena na klasičnih kompozicijskih principih. Harmonija se ponovno približuje funkcionalnim odnosom, srečamo sekvenčno nizanje, ki je tako značilno za barok, in podobno. Vendar so pomembni tudi odmiki od tradicije, na katere je skladatelj prav tako opozoril v naslovu dela, ko skladbe ni poimenoval »sonata«, kot je običajno, pač pa »Suonata«, kar izhaja iz sodobnega italijanskega izraza za zvok. Skladatelj je Suonato napisal za sina Dejana ob zaključku njegovega šolanja na srednji stopnji in je namenjena za koncertantne potrebe.
Mladi koncertant je zbirka koncertnih skladb, primernih za mlajše violiniste z različno ravnjo tehničnega znanja. Izšla je leta 1954. Če kdo, se je Matija Bravničar zavedal pomena sistematičnega šolanja in vzgoje mladih glasbenikov, saj sam ni imel ustreznih možnosti. Violine se je lahko začel učiti šele v srednji šoli. Ker mu dane možnosti niso zadoščale, si je pomagal z zasebnimi učitelji, ki so se zaradi različnih življenjskih okoliščin menjavali, pouk pa je potekal brez sistematičnosti in ustrezne postopnosti. Šele v času, ko je že služboval v opernem orkestru, je prišel do učiteljev z resnično profesionalnim obvladovanjem inštrumenta. Zbirka obsega enajst skladb. V njih se Bravničar ni posebej ukvarjal z didaktičnimi vprašanji, pač pa je vsaka skladba mala umetnina, zaokrožena celota s posebnim karakterjem, ki omogoča mlademu violinistu, da pokaže svoj temperament in predvsem razvija zmožnost glasbenega izraza.
Iz zrelega Bravničarjevega obdobja, ko je začel svoja dotedanja kompozicijska spoznanja in vplive sodobnih glasbenih tokov združevati s klasičnimi principi, je tudi Fantazija (1945). Oblika skladbe je na videz precej svobodna, v resnici pa gre za oblikovno zelo premišljeno delo. Zasnovano je »klasično« tridelno z uvodom, v katerem sta predstavljena dva kontrastna motivična drobca. Prvi je izrazito ritmičen in ga zaznamuje punktirana ritmična figura, medtem ko je drugi v enakomernem šestnajstinskem gibanju »melodičen «, temelječ na karakterističnih intervalih in njihovem zaporedju. Sledi fantazijska obdelava motivičnega materiala, najprej z modeliranjem vodilne linije v violini z ritmično figuro in nato s postopnim kombiniranjem z »melodičnim« materialom v spremljavi. Kasneje se motivični material prepleta in prerazporeja v različne funkcionalne kombinacije med violino in klavirjem, nato pa se postopno združuje in pripelje do končne združitve obeh kontrastnih motivičnih drobcev v novo tematsko celoto. Če smo pri klasičnem pristopu vajeni najprej predstavitve teme, nato pa obdelave njenih motivov in drobcev, je v Fantaziji postopek obrnjen. Fantazijo je krstno izvedla violinistka Jelka Stanič leta 1946.
Elegia nocturna (1942) je izrazito razpoloženjska lirska skladba. Kot povesta že izmenljivi označbi v naslovu, gre za nočno elegijo oziroma elegični nokturno. Skladba je zasnovana v tridelni pesemski obliki. Srednji del prinaša umirjenemu prvemu delu kontrasten tematski material s stopnjevanjem tempa in dinamike do vrhunca, ki mu sledi umiritev in zaokroženje skladbe z nekoliko spremenjeno ponovitvijo prvega dela. Improvizacijski značaj, tako značilen za Bravničarjevo zgodnejše ustvarjalno obdobje, se kaže predvsem v melodiki, ki ne gradi na izdelani tematiki oziroma obdelovanju motivov. Pedalne harmonije in obrati štirizvokov v ritmičnem ostinatu pa dajejo skladbi otožen pečat. Skladba je posvečena skladateljevemu prijatelju iz mladosti Ivanu Karlu Sancinu, ki je Matijo Bravničarja, kot pravi skladatelj sam, »utiril na glasbeno pot«. Ivan Sancin ga je že na učiteljišču brezplačno poučeval violino. Tudi kasneje je budno spremljal skladateljev razvoj in mu odprl vrata v ljubljansko Opero, kjer je potem Bravničar več kot četrt stoletja deloval kot violinist v orkestru.
Matija Bravničar se je v svojem skladateljskem opusu pogosto ukvarjal s plesno tvarino. V zgodnejšem ustvarjalnem obdobju je bil tango zanj naravnost idealen izziv, saj je izredno ustrezal njegovim skladateljskim stremljenjem in slogu. Ponudil mu je ritmično bogastvo in prav z ritmom se je Bravničar intenzivno ukvarjal skozi celotno skladateljsko kariero. Hkrati mu je tango zaradi »divje« in »neukrotljive« narave omogočal uporabo bujnih sozvočij, ki jih je, podobno kot slikar, nizal s pastoznimi nanosi. Tango mouvements (1939) ni ples v klasični obliki in pomenu, pač pa se je skladatelj v njem lotil raziskovanja in razvijanja ritmičnih figur argentinskega tanga, habanere in milonge, ki jih je napolnil s kontrastnimi, skoraj »barbarskimi« barvami sozvočij. Skladba je kljub navidezni svobodi premišljeno grajena. Oblika še najbolj spominja na nekakšen rondo. Melodiji ne posveča posebne pozornosti. Tema se pojavi razmeroma pozno v klavirju (takt 43), nakar se še nekajkrat ponovi, najprej v violini. Skladba je napisana v značilnem Bravničarjevem osebnem slogu. Ta sicer odraža aktualna dogajanja v glasbi, ki pa jih je skladatelj vedno znal kritično ovrednotiti in s premislekom uporabiti v okviru lastnega umetniškega kreda.
V obsežnem Bravničarjevem violinskem opusu, ki obsega skladbe s spremljavo klavirja ali orkestra, zavzema posebno mesto Sonata za violino solo, ki jo je posvetil sinu Dejanu. Pisanje za solo godalne inštrumente je na tem področju zagotovo najzahtevnejše in terja odlično poznavanje godalne tehnike in izraznih možnosti inštrumenta. Skladba sodi v skladateljevo pozno obdobje, ko je začel vse več pozornosti posvečati formalni strukturi skladb in že preizkušenim kompozicijskim pristopom. V sonati s stavki Moderato, Fuga, Andante mesto in Allegro capriccioso je Bravničar pokazal mojstrsko obvladovanje violinskega stavka, v katerem je hkrati uspel ohraniti in razvijati vse značilnosti svojega osebnega kompozicijskega sloga.

dr. Borut Smrekar

Skladbe:

Matija Bravničar (1897-1977):
Suonata in modo antico *
1 Preludio 3:11
2 Aria 4:29
3 Finale 2:41

Mladi koncertant o
4 Pesem zvončkov 1:33
5 Pripovedka 2:26
6 Poskočna 1:07
7 Jesenska pesem 3:08
8 Kolo 1:53
9 Improvizacija 2:25
10 Koračnica 2:45
11 Otožni ples 3:27
12 Lahkotni ples 1:34
13 Žalostinka 4:03
14 Posmehljivka 2:07
15 Fantazija • 4:23
16 Elegia nocturna • 4:41
17 Tango mouvements • 4:01

Sonata za violino solo
18 Moderato 3:50
19 Fuga: Allegro moderato 5:35
20 Andante mesto 3:24
21 Allegro capriccioso 3:27

Dejan Bravničar, violina
Aci Bertoncelj, klavir *
Lidija Stanković, klavir⁰
Mojca Pucelj, klavir ●