Resna glasba

DEJAN BRAVNIČAR

ANTOLOGIJA - DEJAN BRAVNIČAR: BRUCH, MENDELSSOHN, STRAVINSKI (2017)

Format: CD

Šifra: 114731
EAN: 3838898114731

ANTOLOGIJA - DEJAN BRAVNIČAR: BRUCH, MENDELSSOHN, STRAVINSKI ANTOLOGIJA - DEJAN BRAVNIČAR: BRUCH, MENDELSSOHN, STRAVINSKI ANTOLOGIJA - DEJAN BRAVNIČAR: BRUCH, MENDELSSOHN, STRAVINSKI

Znano je, da nacionalni radijski arhiv skriva pravo zakladnico slovenske glasbene ustvarjalne in poustvarjalne dediščine, a v svoji pravi veličini se nam ta razkrije šele ob posebnih priložnostih kot so tematsko zasnovani ciklusi glasbenih oddaj, različni jubileji, antološke glasbene izdaje. Tak biser predstavlja pričujoča antologija violinista Dejana Bravničarja ob njegovem 80. rojstnem dnevu, ki smo jo zasnovali skupaj z umetnikom in njegovo soprogo Diko na Programu ARS in v Založbi ZKP RTV Slovenija - založbi kakovostnih programov. Na petih glasbenih albumih se pred nami razgrinja razkošna glasbena krajina solističnih, komornih in koncertantno-simfoničnih del od Bacha in Mozarta prek najbolj priljubljenih koncertov Mendelssohna, Beethovna, Čajkovskega, Brahmsa in Sibeliusa do Bartoka, Ravela in Stravinskega. Paleta skrbno restavriranih posnetkov sega od leta 1964 pa do leta 1999 in tako nas prevzamejo interpretacije 27-letnega mladeniča in zrelega umetnika, ki nas hkrati popeljejo prek desetletij slovenske glasbene poustvarjalnosti z obema osrednjima simfoničnima orkestroma, Orkestrom Slovenske filharmonije in Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, ter z najvidnejšimi dirigenti in pianisti polpretekle dobe kot so Marijan Lipovšek, Aci Bertoncelj, Samo Hubad, Uroš Prevoršek, Bogo Leskovic, Anton Nanut in Uroš Lajovic.

Mojca Menart
 

 

Max Bruch (1838 – 1920) je napisal preko dvesto del, a so preizkus preživela le redka. Med njimi izstopa Koncert za violino in orkester v g-molu, ki je še danes eden najbolj priljubljenih koncertov. Učinkuje celovito in neprisiljeno, a pot do njegove končne podobe ni bila lahka. Bruch je potreboval več let, da ga je dokončal. V pismih svojemu učitelju Ferdinandu Hillerju je potožil, da se na tem področju ne počuti dovolj gotovega. 24. aprila leta 1866 je koncert pod skladateljevim vodstvom prvič izvedel Otto von Königslow v Koblenzu. Bruch s slišanim ni bil zadovoljen in ga je takoj umaknil s sporedov. Rokopis je poslal Josephu Joachimu, ki ni bil le odličen violinist, pač pa tudi skladatelj, ki je še v svojih najstniških letih oživil Beethovnov violinski koncert, kasneje pa tudi izdatno pomagal Johannesu Brahmsu pri pisanju njegovega. Joachim je Bruchu odgovoril z natančnim seznamom  predlogov izboljšav in popravkov, ki jih je Bruch v precejšnji meri upošteval. Po vsaj šestih revizijah, tako je zapisal Bruch, je dobilo delo dokončno podobo, ki so jo predstavili občinstvu 7. januarja 1868 v Bremnu. Solist je bil Joachim, dirigent pa Karl Reinthaler. Koncert je osvojil občinstvo in zasenčil vsa druga skladateljeva dela, kar Bruchu ni bilo preveč po godu. Morda je prav zato partituro lahkomiselno prodal in ni bil deležen bogastva, ki so ga pozneje prinesle tantieme. Življenjsko pot je končal v precejšnjem pomanjkanju.
Bruchov koncert se naslanja na dela predhodnikov. V prvem stavku začetni solo timpan spomni na Beethovna, nepretrgana povezanost stavkov pa na Mendelssohna. Vendar se koncert od svojih predhodnikov po strukturi tudi razlikuje. Nenavadno je, da so vsi trije stavki bolj ali manj ohlapno zasnovani v različicah sonatne oblike. Prvi stavek Vorspiel: Allegro moderato ima nekoliko rapsodičen značaj in je oblikovno najbolj svoboden. Bruch je skladbo sprva nameraval poimenovati »fantazija«, a ga je Joachim prepričal, da je zaradi oblikovno kompozicijske izdelanosti drugega in tretjega stavka primernejši naziv »koncert«. Prvi stavek je preludij k drugemu stavku Adagio. Ta je v sonatni obliki s tremi temami in močno skrajšano reprizo oziroma je sonatni rondo. Predstavlja izpovedno težišče koncerta in sodi med najlepše počasne stavke v literaturi. Zaključni Finale: Allegro energico je oblikovno sonatni stavek brez izpeljave. Prva »ciganska« tema močno spominja na Bruchovega starejšega kolega Brahmsa, vendar se je izkazalo, da je Bruch prvi uporabil ta melos.

Ko je Felix Mendelssohn leta 1836 postal prvi dirigent Orkestra Gewandhaus v Leipzigu, se je spomnil svojega mladostnega prijatelja, odličnega violinista Ferdinanda Davida, in ga angažiral v orkestru kot koncertnega mojstra. Dve leti kasneje je Davidu v pismu omenil, da bi zanj rad napisal violinski koncert. Kar šest let je trajalo, da je delo tudi dokončal. Iz korespondence izhaja, da je pri oblikovanju solističnega parta in s kompozicijskimi nasveti skladatelju David izdatno pomagal. David je koncert 13. marca 1845 tudi prvič izvedel v Leipzigu pod dirigentskim vodstvom Nielsa Gadeja, ker je bil Mendelssohn takrat bolan. Koncert je že ob krstu požel velik uspeh in si je takoj izboril mesto v koncertnem repertoarju, ki ga zaseda še danes.
Koncert za violino in orkester v e-molu predstavlja novo stopnjo v razvoju te oblike. Čeprav je Mendelssohn ohranil tradicionalno tristavčno strukturo, je vnesel vrsto novosti. Namesto do tedaj običajne dvojne ekspozicije prvega stavka, prinese v tem koncertu temo prvič solist po le taktu in pol orkestrskega uvoda. Tudi kadenco, ki je bila običajno pred kodo, je skladatelj umestil med izpeljavo in reprizo in jo s tem močneje vpel v tkivo celotnega stavka. Naslednja novost je razvijanje ideje o medsebojnem povezovanju stavkov, s katero se je ukvarjal že v Škotski simfoniji. Med stavki tako ni več običajnih prekinitev. Povezave so sicer ohlapne, a je s tem skladatelj utrl pot razvoju v smeri  enostavčnega koncerta.
Koncert v e-molu je zadnje veliko in pomembno Mendelssohnovo delo. Njegova posebna kvaliteta je  v tem, da solistični part nikoli ne zaide v razkazovanje spretnosti, kljub temu, da je vse prej kot nezahteven, ampak tehnika vedno služi muzikalnim idejam. V prvem stavku Allegro molto appassionato, pisanem v klasični sonatni obliki, je ob izkazanem kompozicijskem mojstrstvu prišel še posebej do izraza Mendelssohnov melodični dar. Napisal je tudi kadenco, ki pa jo danes redko izvajajo. Že v prvi tiskani izdaji so objavili kadenco Ferdinanda Davida, ki jo danes štejemo kot običajni sestavni del koncerta. Kontrastni drugi stavek Andante je lirična umiritev pred razposajenim  finalom Allegretto non troppo – Allegro molto vivace, ki na žlahten način oživlja koncertantno virtuozno tradicijo.
Mendelssohnov Koncert za violino in orkester v e-molu  je imel močan vpliv na druge. Njegove odmeve lahko najdemo v violinskih koncertih Petra Iljiča Čajkovskega in Jana Sibeliusa kot tudi v drugem klavirskem koncertu Franza Lizsta.     

Igor Stravinski (1882 – 1971) ni bil prav nič navdušen, ko mu je založnik Willy Strecker predlagal, naj za poljskega violinista Samuela Duškina napiše violinski koncert. Kot številni drugi skladatelji je bil prepričan, da inštrumenta ne pozna dovolj za tak podvig. Šele po prepričevanju skladatelja Paula Hindemitha, da je nepoznavanje inštrumenta lahko v določenih okoliščinah celo skladateljeva prednost in Streckerjevi ponudbi, da bi mu pri oblikovanju violinskega parta pomagal Duškin, se je Stravinski vdal. Z Duškinom sta se večkrat srečala in ob neki priložnosti mu je Stravinski na gostilniški prtiček napisal trizvok in ga vprašal, ali je akord na violini izvedljiv. Duškin mu je odvrnil, da ni in skladatelj je bil vidno razočaran. Akord je namreč želel uporabiti kot osnovo oziroma kot vstop v vsakega izmed štirih stavkov svojega bodočega koncerta.  Ko pa je Duškin doma kljub vsemu poskusil zaigrati akord, je presenečen ugotovil, da ga je na violini mogoče zaigrati in to celo brez posebnih težav. Nemudoma je telefoniral Stravinskemu, ki se je zelo razveselil. Lotil se je pisanja in delo dokončal v septembru leta 1931. Že v oktobru istega leta je Duškin koncert izvedel z Orkestrom berlinskega radia pod skladateljevim vodstvom.
Za razliko od večine violinskih koncertov s tristavčno strukturo, ima koncert Stravinskega štiri stavke. Pisan je v neoklasicističnem slogu in se tudi sicer močno razlikuje od tovrstnih del predhodnikov. Če je v devetnajstem stoletju prevladovala težnja po odmiku od klasicističnega tipa koncerta v smeri bolj simfonične zasnove, ima stvaritev Stravinskega, nasprotno, zelo izrazite značilnosti komorne glasbe. Tudi karakter in medsebojna razporeditev stavkov odstopata od običajnih obrazcev. Vsak izmed stavkov se začne z že omenjenim trizvokom. Prvi stavek Toccata črpa navdih v baroku, a je hkrati povsem sodoben. Sledita dva stavka z oznako Aria, ki pa sta si med seboj močno kontrastna. Prva arija je, presenetljivo, hitrejša od tokate, pisana v duhu elegantne salonske glasbe, medtem ko je druga arija nekakšen odsev Adagia iz Bachovih koncertov. Sklepni stavek  Capriccio-finale je briljantno virtuozen zaključek dela. 

Dr. Borut Smrekar

 

Max Bruch (1838-1920):

Koncert za violino in orkester št. 1 v g-molu, Op. 26 *
1       I    Vorspiel: Allegro moderato                 8:15
2       II    Adagio                                                 8:28  
3       III   Finale: Allegro giocoso                      7:23

   
Felix Mendelssohn (1809-1847):
Koncert za violino in orkester v e-molu, Op. 64 ⁰
4       I   Allegro molto appassionato                        13:35  (
poslušaj!)
5       II  Andante                                                         8:01
6       III  Allegro non troppo – Allegro molto vivace   6:43

 

Igor Stravinski (1882-1971):
Koncert za violino in orkester v D-duru ●
7       I     Toccata                       13:35
8       II     Aria I                             8:01
9       III    Aria II                            6:43
10     IV  Capriccio                      6:43

 

Dejan Bravničar, violina

 

Simfonični orkester RTV Ljubljana* ⁰
Orkester Slovenske filharmonije●


Samo Hubad, dirigent *
Uroš Prevoršek, dirigent ⁰
Edgar Doneux, dirigent ●                        

 


Posneto: Slovenska filharmonija, 1964 (4-6), 1969 (1-3), 1968 (7-10).

 

Cena: 11,07 EUR
Nakup digit. mp3 verzije

Moja košarica

Vaša košarica je prazna.

Moj račun