Resna glasba

DEJAN BRAVNIČAR

ANTOLOGIJA - DEJAN BRAVNIČAR: MOZART, BRAHMS (2017)

Format: CD

Šifra: 114724
EAN: 3838898114724

ANTOLOGIJA - DEJAN BRAVNIČAR: MOZART, BRAHMS ANTOLOGIJA - DEJAN BRAVNIČAR: MOZART, BRAHMS ANTOLOGIJA - DEJAN BRAVNIČAR: MOZART, BRAHMS

Znano je, da nacionalni radijski arhiv skriva pravo zakladnico slovenske glasbene ustvarjalne in poustvarjalne dediščine, a v svoji pravi veličini se nam ta razkrije šele ob posebnih priložnostih kot so tematsko zasnovani ciklusi glasbenih oddaj, različni jubileji, antološke glasbene izdaje. Tak biser predstavlja pričujoča antologija violinista Dejana Bravničarja ob njegovem 80. rojstnem dnevu, ki smo jo zasnovali skupaj z umetnikom in njegovo soprogo Diko na Programu ARS in v Založbi ZKP RTV Slovenija - založbi kakovostnih programov. Na petih glasbenih albumih se pred nami razgrinja razkošna glasbena krajina solističnih, komornih in koncertantno-simfoničnih del od Bacha in Mozarta prek najbolj priljubljenih koncertov Mendelssohna, Beethovna, Čajkovskega, Brahmsa in Sibeliusa do Bartoka, Ravela in Stravinskega. Paleta skrbno restavriranih posnetkov sega od leta 1964 pa do leta 1999 in tako nas prevzamejo interpretacije 27-letnega mladeniča in zrelega umetnika, ki nas hkrati popeljejo prek desetletij slovenske glasbene poustvarjalnosti z obema osrednjima simfoničnima orkestroma, Orkestrom Slovenske filharmonije in Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, ter z najvidnejšimi dirigenti in pianisti polpretekle dobe kot so Marijan Lipovšek, Aci Bertoncelj, Samo Hubad, Uroš Prevoršek, Bogo Leskovic, Anton Nanut in Uroš Lajovic.

Mojca Menart

 

Čas nastanka niza petih violinskih koncertov Wolfganga Amadeusa Mozarta (1756-1791) je bil in je še vedno predmet številnih razprav. Obveljalo je, da niso nastali v kratkem časovnem razdobju, kot so sprva domnevali, zagotovo pa jih lahko umestimo v čas med letoma 1771 in 1775. Tudi o tem, komu so bili namenjeni, ne vemo dosti več. Skladatelj jih je verjetno napisal kar zase, saj ni bil le vrhunski pianist svoje dobe, pač pa tudi dober violinist. Pri salzburškem nadškofu je bil namreč angažiran kot skladatelj in kot koncertni mojster. Vsekakor je inštrument dobro poznal, saj je bil deležen odličnega pouka. Njegov oče in prvi učitelj Leopold Mozart je bil pomemben violinist in je v letu Wolfgangovega rojstva izdal knjigo z naslovom »Versuch einer gründlicher Violinschule«, ki je postala eno temeljnih del violinske pedagogike osemnajstega stoletja. Prevedli so jo v več jezikov in jo redno ponatiskovali vse do sredine devetnajstega stoletja. Poleg očetovega vpliva se je mladi Wolfgang v Italiji srečal tudi z najodličnejšimi virtuozi svoje dobe kot so Giuseppe Tartini, Pietro Locatelli, Pietro Nardini in drugi.
V kompozicijsko oblikovnem pogledu je mladi skladatelj v violinskih koncertih napravil izreden razvoj. Prva dva koncerta, ki se danes redko izvajata, sodita še v celoti v baročno in rokokojsko tradicijo, s katero pa se očitno ni zadovoljil. V zadnjih treh koncertih se namreč njegovo mojstrstvo tako v oblikovnem kot vsebinskem pogledu stopnjuje in se v Koncertu za violino in orkester št. 5 v A-duru v številnih pogledih že približa koncertni formi devetnajstega stoletja.
Delo izstopa v več pogledih. Že oznaka tempa prvega stavka Allegro aperto ni običajna in se celo pri Mozartu redko pojavlja. Pomeni nekoliko bolj umirjen tempo s slovesnejšim karakterjem v primerjavi z običajnim Allegrom. Po tipično mozartovski uvodni temi se pojavi prvi violinski solo v tempu Adagio, kar je v celotnem skladateljevem opusu inštrumentalnih koncertov edinstven primer, in šele temu sledi Allegro. Drugi stavek Adagio je v njegovih violinskih koncertih najobsežnejši in najbolj poglobljen. Zanimivo je, da je Mozart napisal tudi nadomestnega, prav tako v E-duru (KV261), ki pa ga danes izvajajo kot samostojno skladbo in ne kot stavek koncerta. Naslednje presenečenje nastopi v sklepnem stavku v obliki rondoja. Običajno prvo temo v hitrem tempu je nadomestil z umirjenim menuetom, srednji del pa zasnoval v dvočetrtinskem taktu in tempu Allegro v slogu takrat modne »turške« glasbe, kar se odraža tako v ritmu kot v kromatični melodiki in posebnem ritmično barvnem učinku igranja kontrabasov in violončelov col legno. V stavku je s kombinacijo različnega metruma, tempov in glasbenega sloga vzpostavil kontrastno celoto, ki odlično nadomešča običajen hitri stavek.
Peti koncert v A-duru KV 219 predstavlja v vseh pogledih skladateljev vrhunec v tej zvrsti in še danes sodi med najpogosteje izvajane violinske koncerte.

V letih od 1877 do 1879 je Johannes Brahms preživljal poletja v idilični vasici Poreče ob Vrbskem jezeru na avstrijskem Koroškem. Prvo poletje je tam nastala Druga simfonija v D-duru, op. 73, naslednje poletje pa je med drugim napisal tudi prvi osnutek Koncerta za violino in orkester v D-duru, op. 77. Ob koncu počitnic je poslal solistični part koncerta svojemu prijatelju madžarskemu violinistu, dirigentu in skladatelju Josephu Joachimu, kateremu je delo tudi posvečeno. Prosil ga je, naj odkrito pove svoje mnenje in brez zadržkov popravi ali označi posebej težka, nerodna ali neizvedljiva mesta. Joachim, ki je našel v violinskem solu » … veliko resnično dobre violinske glasbe«, je v nadaljevanju tudi dejavno prispeval h končni podobi solističnega parta. Brahms je delo prvotno zasnoval v štirih stavkih, vendar se je zaradi spleta različnih okoliščin kasneje odločil za običajne tri, pri čemer je predvideni Adagio in Scherzo nadomestil s »slabotnim« Adagiom, kot se je izrazil sam.
Koncert sta krstila Joachim kot solist in Brahms kot dirigent v Gewandhausu v Leipzigu na dan novega leta 1879. Joachim je zaigral tudi svojo kadenco, ki jo še danes najpogosteje izvajajo. Sledile so izvedbe v drugih glasbenih središčih. Občinstvo je delo na splošno dobro sprejelo, medtem ko so bili kritiški odzivi precej različni. Nekateri dirigenti so pripominjali, da koncert ni delo »za violino«, pač pa »proti violini«. Henryk Wieniawski ga je označil za neizvedljivega, medtem ko je Pablo Sarasate užaljeno zavrnil izvedbo koncerta, češ da »ne bo stal z violino v roki na podiju in poslušal oboo, ki igra edino melodijo v počasnem stavku«.
Takšni odzivi Brahmsovih sodobnikov so do neke mere razumljivi. V nasprotju s tradicijo Brahms ni nameraval napisati dela za razkazovanje virtuoznosti, pač pa je imel, sledeč Beethovnovemu zgledu, višje muzikalne cilje. Da gre za simfonično zasnovano skladbo s solističnim violinskim partom ne kaže le prvotna štiristavčna zasnova, pač pa tudi same dimenzije posameznih stavkov. Prvi stavek Allegro non troppo je v klasični sonatni obliki, pri čemer violina vstopi šele v devetdesetem taktu. Drugi stavek Adagio ima običajno tridelno formo, medtem ko je tretji Allegro giocoso, ma non troppo vivace – Poco più presto v rondojski obliki, vodilno »madžarsko temo« pa gre razumeti kot poklon Joachimu. Brahmsov violinski koncert je kljub »violini prijazni« D-durovi tonaliteti tehnično izjemno zahteven. Številni izvajalci in strokovnjaki so zahtevnost pripisovali dejstvu, da je bil Brahms pianist in ne violinist, a danes prevladuje mnenje, da je solistični violinski part v koncertu težak zato, ker ga je skladatelj oblikoval predvsem v službi glasbene vsebine.

Dr. Borut Smrekar

 

 

Wolfgang Amadeus Mozart (1756-1791):

Koncert za violino in orkester št. 5 v A-duru, KV 219 *
1       I     Allegro aperto                                     9:57
2       II    Adagio                                              10:35   (
poslušaj!)
3       III   Rondeau: Tempo di menuetto          9:19

   
Johannes Brahms (1833-1897):
Koncert za violino in orkester v D-duru, Op. 77 ⁰
4       I   Allegro non troppo                                 22:50
5       II  Adagio                                                      9:31
6       III  Allegro giocoso, ma non troppo vivace   8:02


Dejan Bravničar, violina

 

Simfonični orkester RTV Ljubljana
Samo Hubad, dirigent *
Anton Nanut, dirigent ⁰


Posneto: Slovenska filharmonija, 1976 (1-3), 1984 (4-6).

 

Cena: 11,07 EUR
Nakup digit. mp3 verzije

Moja košarica

Vaša košarica je prazna.

Moj račun

Prijavite se na e-novice RTV SLO ZKP: