Resna glasba

JANEZ MATIČIČ

JANEZ MATIČIČ: SKLADBE ZA VIOLINO IN KLAVIR - ANJA BUKOVEC, IGOR OZIM - VIOLINA; MILANKA ČREŠNIK, JANEZ MATIČIČ - KLAVIR (2012)

Format: CD

Šifra: 112454
EAN: 3838898112454

JANEZ MATIČIČ: SKLADBE ZA VIOLINO IN KLAVIR - ANJA BUKOVEC, IGOR OZIM  - VIOLINA; MILANKA ČREŠNIK, JANEZ MATIČIČ - KLAVIR JANEZ MATIČIČ: SKLADBE ZA VIOLINO IN KLAVIR - ANJA BUKOVEC, IGOR OZIM  - VIOLINA; MILANKA ČREŠNIK, JANEZ MATIČIČ - KLAVIR

Skladbe:
Trois Morceaux za violino in klavir, op. 17 (1949)
1. Prélude (
poslušaj!)
2. Air
3. Nocturne
4. Appassionato za violino in klavir, op. 12 (1947)
Štiri uspavanke za violino in klavir, op. 50 (1958 - 1984)
5. I.
6. II.
7. III.
8. IV.
9. Poème Lyrique za violino in klavir, op. 22 (1952)
Synthèses za violino in klavir, op. 41 (1969)
10. Transparences
11. Ostinato
12. Limpido
13. Chants pt. 1 za violino solo, op. 48 (1980)
Deux poèmes violo in klavir, op. 18 (1949)
14. I. Quasi lento
15. II. Andante

ANJA BUKOVEC – violina: 1-9
IGOR OZIM violina: 10-13, viola: 14-15
MILANKA ČREŠNIK piano : 4, 9
JANEZ MATIČIČ klavir: 1-3, 5-8, 10-12 

 

Skladbe, zbrane na tej izdaji, predstavljajo dela iz različnih obdobij: zgodnja dela (Trois Morceaux, Appassionato, Štiri uspavanke in Poemes Lyrique) izvaja violinistka Anja Bukovec, skladbe novejšega obdobja (Synthèses, Chants ( št.1) v izvedbi Igorja Ozima pa so bile ohranjene v arhivu RTV Slovenija.
Od tam je tudi Ozimov posnetek skladbe Deux poèmes za violo in klavir. Leta 1949 je nastal cikel Trois Morceaux, op. 17. Ozim ga je krstno izvedel v Londonu ob prejetju velike nagrade Carla Flescha (1951). Skladba sestoji iz treh stavkov (Prélude, Air, Nocturne) lirične narave z različno formalno zasnovo. V stavku Prélude se nad stalno podlago klavirskega valovanja vzpenja melodičen spev v šestnajstinkah, ki pripelje do več zaporednih vrhov. Air s kontrastno počasnejšim karakterjem predstavlja obliko ABA, tu lirika še bolj izstopa. V srednjem delu je kratek klavirski vzpon, v kulminaciji pa se klavirju pridruži še violina. Pri stavku Nocturne v temi B spremljamo imitacijo v obliki kanona v dialogu med violino in klavirjem.
Appassionato, op. 12, je po Ozimovi želji nastal za njegov prvi samostojni recital in je bil prvič izveden aprila 1947 (pri klavirju je bila Hilda Horak). Skladba prinaša niz zaporednih zagonov in vrhov v izmenjavi med instrumentoma.
Štiri uspavanke, op. 50, so nastale v velikih časovnih razmikih. Prva (1958) je po Ozimovi želji transkripcija skladbe z enakim naslovom iz druge klavirske Suite, op. 28. V klavirju je stalna melodična figura nad sinkopiranim pedalnim tonom ter enakomernim »zvončkom« v najvišji legi kot podlaga violinskemu spevu. Druga (1961) je bila sprva mišljena za hčerko prijatelja, dirigenta Klara Mizerita, ko pa je skladbo videl Ozim, si jo je takoj prisvojil češ: »… saj Breda tega tako ne bi znala igrati«. V skladbi se po liričnem začetnem delu pojavi živahnejši srednji del, sledi pa modificirana repriza. Tretja (1983) je nastala ob smrti moje matere. Je ekspresivnejša z nekaterimi dramatičnimi potezami. Zadnja, št. IV (1984), je v celoti zgrajena na dosledno izpeljanem ostinatu v klavirju (g, a, h, c) kot podlagi zelo liričnemu violinskemu spevu.
Poème Lyrique, op. 22, (1952) je najdaljša skladba iz zgodnjega obdobja, napisana na osnovi sonatnega stavka. Po prvi zanosni temi v zelo visokih violinskih legah sledi veliki klavirski solo in nas pripelje do paroksizma. Sledi nastop druge teme, v celoti igrane na struni g, močnega liričnega izraza. V izpeljavi se prepleta sočasni razvoj obeh tem, ponekod zelo lirične ali pa tudi precej dramske narave. S tempom primo nas repriza ponovno popelje v začetni zanos, ta pa se na koncu sklene s krajšo violinsko kadenco. V codi sta nostalgično obravnavani obe temi; med seboj se razgradita in izpojeta.
Synthèses, op. 41, sem pisal leta 1969. Moral sem hiteti, saj sem delo želel predložiti za veliki mednarodni natečaj za kompozicijo »Mérite Culturel et Artistique« v Parizu. Partituro sem oddal zadnjo minuto pred iztekom roka. Čez mesec dni, konec novembra, sem prijel novico, da sem zmagovalec tega natečaja »a l’unanimité de tout le Jury« (s soglasjem vseh članov žirije). Teden dni pozneje naj bi bilo delo tudi izvedeno na slavnostni prireditvi. Za izvedbo sem povabil Ozima, tako da je iz Kölna prišel v Pariz. Divje sva vadila, saj gre za precej zahtevno tristavčno delo, pri katerem oba skrajna oklepata obsežnejši srednji stavek, ki je ritmično in dinamično zelo razgiban.V uvodnem stavku, Transparences, se klavirju po začetnem trilčku pridruži violina v visoki legi s kratkimi liričnimi spevnimi fragmenti. Potem razvijeta bolj dramatičen in napet dialog, a se ta ob koncu umiri. Ritmični impulz, ki predstavlja bazo osrednjega stavka, stavka Ostinato, v celoti prevzame soigro obeh instrumentov z uporabo istih osnovnih kompozicijskih celic tako v enem kot v drugem. Ta razgibani tok sredi skladbe doživi drugačno obravnavo: pod ležečimi visokimi toni v violini se klavir stopničasto vzpenja v zaporednih valovih. Repriza nas potem privede v pravi delirij stopnjevanja intenzivnosti. Limpido predstavlja drugačno lirično naravo kot prvi, saj v reprizi pride do določene obsedenosti na istih tonih v violini (e, es, d) in paralelnega izvajanja v klavirju z noto c kot skrajno zgornjo. Po končnem izhodu iz te situacije delo zamre v krajši codi.
Chants, op. 48 (1963−1980) , štiri skladbe za solo violino, so nastajale daljše obdobje. Na plošči je le prva (1972), ki jo je naročil Ozim za glasbeno prilogo za svojo knjigo o interpretaciji sodobne violinske glasbe za založbo Breitkopf. V skladbi je predstavljen moj sodobni prikaz violinske igre. Komponiral sem z violino v roki.
Zgodnji dve poemi, Deux poèmes, op. 18, (1949) sta nastali na željo tedanjega prvega violista Slovenske filharmonije Srečka Zalokarja in njegove žene, pianistke Jelke Suhadolnik. Nista se ju lotila češ, » … pretežko napisano …«. Mnogo let pozneje je spet Igor, jezen, ker delo še ni bilo izvedeno, predlagal: »Dajva, posnemiva ju midva.« Rezultat na tej plošči nam dokazuje, da Ozim ni bil nič manjši mojster na violi. Prva od obeh liričnih skladb je bolj umerjena z novembrskim melanholičnim razpoloženjem: pogosto padajoče gibanje v osminkah v klavirju ter pojoči spev v violi. Druga, daljša in bolj razgibana, vnaša večji razpon v igro obeh instrumentov. Klavirskemu solu sredi skladbe se priključi viola, potem pa oba v intenzivnem ritmičnem gibanju pripeljeta skladbo do vrhunca. Repriza potem igro umiri in sklene še z zadnjo reminiscenco teme v klavirju.

Janez Matičič

 

JANEZ MATIČIČ
Skladatelj Janez Matičič se je rodil leta 1926 v Ljubljani, kjer se je tudi glasbeno izobraževal: sprva na violini, kasneje še iz klavirja, kompozicije in dirigiranja ter diplomiral na Akademiji za glasbo leta 1951. Njegovi prvenci so bili pod vplivom neoromantike, kasneje pa se je ob izpopolnjevanju v Parizu pri sloviti Nadji Boulanger usmeril v sodobnejše kompozicijske tokove. Še posebej pa je po letu 1961, ko je pričel sodelovati v znameniti »Groupe de Recherches Musicales«, svoj interes razširil še na elektroakustično glasbo, ki je nastajala v elektronskih studiih te skupine. Vsi ti svetovljanski vplivi so očitni v Matičičevi glasbi, ki je čustveno intenzivna, tehnično izbrušena in vselej inventivna. V njegovem opusu prevladujejo skladbe za klavir, instrument s katerim se je skladatelj tako čustveno in tehnično zrasel in za katerega ustvarja vedno nove in vznemirljive glasbene mojstrovine. Ta Matičičev pianistični opus je med najobsežnejšimi in najbolj profiliranimi v vsej slovenski glasbeni ustvarjalnosti – vse od njegovih začetnih neoromantičnih miniatur, suit in 12 Etud, preko neoklasicističnih in modernih sonat do izjemno zanimivih sodobnih glasbenih podob (»Utripi«, »Resonance«, »Gemini« za dva klavirja, »Géodes« za klavir in tolkala, »Cosmophonie« za klavir in magnetofonski trak). Temu opusu se v novejšem obdobju pridružijo »Toccata Fantasia«, Sonata št.4 »Chorals« za klavir štiriročno in osem novih etud. Na področju elektroakustične glasbe je Matičič ustvaril tudi nekaj zanimivih del kot so »Tri vizije«, »Oscilacije« in »Fuzije«. Med komornimi deli omenjamo skladbe za violino in klavir, godalni kvartet, kvartet saksofonov, itd.. Pri delih za orkester (dve Simfoniji, »Trans…«, štirje Koncerti: dva za klavir, violino, violončelo), pa je skladatelj razvil svoj smisel za barvitost in zanimivo formalno gradnjo. Zanimivo je seveda tudi to, da je Matičič vselej tudi najboljši in najbolj avtentičen interpret svojih klavirskih skladb, kar še posebej pojasnjuje njegovo pretehtano skrb pri komponiranju in iskanju izvirnega klavirskega stavka. S svetovljansko držo črpa predvsem z bivanjem v Parizu, ki je njegov drugi umetniški dom, a kljub temu ostaja povezan z našim glasbenim izročilom. Matičič je prejel za svoja dela številne nagrade, med njimi tudi prestižno nagrado »Prince Rainier« v Monacu (1962), »Mérite Culturel et Artistique« v Parizu (1969), nagrado Radia Beograd (1966), RTV Slovenije (1994), za električnoakustično delo nagrado v Bourgesu (1980) in Prešernovo nagrado za življenjsko delo (2007).


ANJA BUKOVEC
Anja Bukovec je vrhunska glasbenica in priljubljena medijska osebnost. Ob tehnični dovršenosti izstopa zaradi prepoznavnega sloga, edinstvene interpretacije in komunikacije z občinstvom. Je prepoznavna in cenjena oseba, ki je lik kulturne ambasadorke pilila na šolanju v Ljubljani, Pragi,Kölnu in na Dunaju. Nastopa kot solistka, osvaja mednarodne nagrade in navdušuje občinstvo po vsem svetu. Njene plošče Gemini (2007), Follow (2008), Chameleon (2009) so se pojavile na vrhu popularnih lestvic in so najbolje prodajane plošče klasične glasbe doma. Sodelovala je z Alban Berg kvartetom, svetovno priznanimi dirigenti En Shaom, Urošem Lajovicem, Markom Letonjo, večkratnim dobitnikom nagrad BAFTA za filmsko kompozicijo Christopherjem Gunningom in tudi z največjimi nemškimi pop izvajalci Die Fantastischen 4. Redno dokazuje, da klasična glasba ni rezervirana zgolj za poznavalce in da lahko doseže široko množico ljudi, če je predstavljena na način, ki ga s toplim pristopom do občinstva obvladuje in s tem združuje tako najmlajše kot najstarejše generacije. Vedno je deležna odličnih kritik pri poznavalcih, ki jo primerjajo z največjim svetovnimi imeni. Njeni koncerti so razprodani, novoletne prireditve so sinonim za ekskluzivnost, na posebno željo pa je tudi že nastopila za njeno veličanstvo kraljico Elizabeto II.


IGOR OZIM
Igor Ozim (rojen leta 1931) je študiral violino najprej pri prof. Leonu Pfeiferju v Ljubljani, kjer je pred študijem na Akademiji za glasbo dokončal tudi srednjo šolo iz klavirja in klasično gimnazijo, nato pa s štipendijo britanskega sveta pri Maxu Rostalu na Kraljevi glasbeni šoli v Londonu. Leta 1951 je osvojil medaljo Carla Flescha, leta 1953 pa zmagal na mednarodnem tekmovanju nemških radijskih postaj ARD v Münchnu. Kot koncertni violinist svetovnega slovesa je nastopal z najuglednejšimi svetovnimi orkestri. Desetletja je bil profesor na Visoki šoli za glasbo v Kölnu – mesto mu je predal njegov nekdanji profesor Max Rostal – poučeval je tudi na Visokih šolah za glasbo v Bernu in na Dunaju, še vedno pa je profesor na Mozarteumu v Salzburgu in vodi mojstrske tečaje za violiniste po vsem svetu, vrsto let tudi tistega v Velenju. Bil je in je še danes član žirij prestižnih mednarodnih tekmovanj za violino, v njegovi kritični redakciji pa je pri različnih uglednih glasbenih založbah izšla vrsta klasičnih in sodobnih partitur za violino, med drugim tudi Mozartovi violinski koncerti. Igor Ozim je danes ena največjih avtoritet na področju violinske igre v svetovnem merilu in je s svojim pedagoškim in umetniškim delovanjem bistveno pripomogel k oblikovanju sodobnega pristopa do študija tega kraljevskega inštrumenta. Njegovo igro odlikujejo kristalna intonacija, prefinjeno lokovanje, brezhibno oblikovanje tona in pretehtana interpretacija, ki je sad globokega poznavanja in temeljite analize glasbenih del. Igor Ozim je posnel vrsto najlepših mojstrovin violinske literature in med njimi tudi mnoga pomembna slovenska dela: violinskim koncertom Lucijana Marije Škerjanca, Iva Petrića, Janeza Matičiča in Uroša Kreka in vrsti drugih skladb je dal s svojo natančno in suvereno interpretacijo poseben lesk. Njegov umetniški pristop bi lahko opisali kot skrajno disciplinirano in umetniško pošteno približevanje vzvišenemu apoliničnemu idealu, ki navdihuje velika umetniška dela zahodne kulture.


MILANKA ČREŠNIK
Pianistka Milanka Črešnik (1977) je glasbeno pot začela na nižji glasbeni šoli na Ravnah na Koroškem. Na Srednji glasbeni šoli v Mariboru je diplomirala v razredu prof. Marije Serajnik, študij pa je nadaljevala pri prof. Aciju Bertonclju na Akademiji za glasbo v Ljubljani in leta 2001 pri njem tudi diplomirala. Izpopolnjevala se je pod mentorstvom prof. Vassilyja Lobanova na Visoki šoli za glasbo v Koelnu. Leta 1995 je osvojila drugo nagrado na Državnem tekmovanju mladih glasbenikov Slovenije. Nastopa v različnih komornih zasedbah doma in tujini. S saksofonistko Betko Bizjak Kotnik sta izdali zgoščenko Replique. Leta 2007 sta na tekmovanju za komorne skupine Primož Ramovš v Ljubljani dobili prvo nagrado. Kot solistka je pod taktirko Davida Devilliaersa s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija izvedla Matičičev Koncert za klavir in orkester št. 1. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je končala specialistični študij klavirja v razredu prof. Tatjane Ognjanović. Je profesorica klavirja na Glasbeni šoli Nazarje.

 

Cena: 11,07 EUR

Moja košarica

Vaša košarica je prazna.

Moj račun

Prijavite se na e-novice RTV SLO ZKP: