SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA

SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA: SLOVENSKE ZGODBE

Resna

Format: CD

Šifra: 110511

EAN: 3838898110511

    Tuji portali:

12,41 EUR

Slovenski skladatelj, glasbeni urednik in pianist Marjan Vodopivec (1920 - 1977) je bil kot dolgoletni urednik glasbenega programa Radia Ljubljana leta 1955 eden od pobudnikov ustanovitve Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Poleg neštetih priredb lahke glasbe, glasbe za radijske igre, vokalnih in mladinskih skladb, je ustvaril tudi odlično glasbo za priljubljeno mladinsko TV-nadaljevanko Bratovščina Sinjega galeba po romanu pisatelja Toneta Seliškarja v režiji Franceta Štiglica in glasbo za film Srečno, Kekec. Vodopivec se je znal odlično vživeti v pravljične sanje otroške duše in je uglasbil tudi vrsto pesmi za otroški zbor Radia Ljubljana. To zasanjano vzdušje odseva tudi njegova Pravljica za harfo in orkester s svojevrstno sinkretično mešanico stilnih vplivov od impresionizma do Prokofjeva. Odprto, vedro zasnovano delo z zasanjanim uvodom, razgibanim, dramatičnim srednjim delom in umirjenim iztekom priča o izjemni kompozicijski spretnosti skladatelja, ki je s svojim skladateljskim delom zelo pripomogel k dolgoletni odličnosti in prepoznavnosti glasbenega, pa tudi ostalih programov naše nacionalne radiotelevizije.


Skladatelj in dirigent Danilo Bučar (1896 - 1971) se je rodil v Črnomlju v Beli Krajini, mladost pa je preživel v Novem mestu. Po poklicu je bil farmacevt, njegova največja ljubezen pa je bila glasba. Dolga leta je bil duša Šentjakobskega gledališča v Ljubljani, za katerega je pisal odrsko glasbo, v slovenskem glasbenem prostoru pa je znan predvsem kot zborovski skladatelj; najbolj znana je njegova pesem Nocoj, pa oh nocoj, ki jo je v svet ponesel Slovenski oktet. Napisal je tudi štiri operete (Študentje smo, Na Trški gori, Smuk-smuk, Kurent), njegovo mojstrsko delo za orkester pa je suita v treh stavkih Belokranjske pisanice. Lirično in slovesno ubrana, vešče orkestrirana skladba oživlja idilo mehke, gostoljubne belokrajnske pokrajine in velja za ena najbolj uspelih glasbenih upodobitev domače grude v slovenski glasbi.


Josip Ipavec (1873 – 1921) je bil morda najbolj nadarjeni in glasbeno izobraženi član znamenite zdravniške in glasbene družine Ipavcev iz Šentjurja pri Celju, ki je prispevala najlepša dela v zakladnico slovenske glasbene romantike. Rodil se je kot sedmi otrok Gustava Ipavca in nečak Benjamina Ipavca. Po maturi na celjski gimnaziji je študiral medicino v Gradcu in bil med študijem zborovodja tamkajšnjega akademskega pevskega društva Triglav. Promoviral je leta 1904 ter se je ves čas študija ukvarjal z glasbo. Prvo službo je dobil v dunajski vojaški bolnišnici, leta 1905 pa so ga prestavili v Zagreb. Zaradi očetove bolezni je iz vojaške službe izstopil in prevzel njegovo prakso v Šentjurju, kjer je deloval kot zdravnik do leta 1909, ko je hudo zbolel.
Svojo prvo večjo skladbo, baletno pantomimo Možiček, je dokončal leta 1901. V klavirskem izvlečku jo je izdal ljubljanski založnik Lavoslav Schwentner (prvotni naslov skladbe se je glasil Glasba za Pierrotov rojstni dan). Izvedba Možička je pomenila največji uspeh, kar jih je doživel skladatelj. Svoje najobsežnejše delo, opereto Princeso Vrtoglavko (1910) je zaman poskušal spraviti na oder. Glavnino njegovega ustvarjanja pa predstavljajo samospevi na nemška besedila, pa tudi orgelske skladbe. Delo so uspešno predstavili v Gradcu, Celovcu, Olomoucu, Novem mestu, Trstu, Celju, Mariboru, Ljubljani in Kamniku. Delo je ugodno ocenil tudi urednik revije Novi akordi Gojmir Krek (»nova in povsem moderna glasba ... Moderna je oblika, v kateri je napisana ta skladba, moderen pa je tudi duh, ki veje v tem najnovejšem delu ...). Tudi v graškem nemškem tisku so bile kritike ugodne, le strogi Evgen Lampe je v Domu in svetu zapisal, da »je dejanje preveč preprosto in abotno, kaj takega se prenese le med pustom«. Možiček je prva slovenska baletna kompozicija. Izvirna Ipavčeva orkestracija je dolgo veljala za izgubljeno (kasneje sta delo orkestrirala Viktor Parma in Kruno Cipci), dokler je ni v Zagrebu odkrila muzikologinja Danica Dolinar. Program za resno glasbo in balet RTV Slovenija je leta 2001 pripravil snemanje baletne izvedbe Možička in ob tej priložnosti je nastal tudi pričujoči posnetek, ki je edini zvočni zapis izvirne Ipavčeve različice Možička za simfonični orkester.

Alojz Srebotnjak (Postojna, 1931), spada med najuglednejše slovenske skladatelje. Kompozicijo je študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri Lucijanu Mariji Škerjancu in se izpopolnjeval v Rimu pri Borisu Porreni in v Londonu pri R. R. Frickerju. Njegovo glasbo označujejo kot neoekpresionistično. Ustvaril je vrsto del, ki se po umetniški skladnosti uvrščajo med najdragocenejša dela slovenske glasbene zakladnice. Srebotnjak ima poseben odnos do poezije; njegova pretresljiva zborovska uglasbitev znamenite Kosovelove pesmi Bori je med peščico zares široko prepoznavnih in stalno izvajanih slovenskih glasbenih del. Besedilo za skladbo Komedijant, ki jo je posvetil prijatelju tenoristu Juriju Reji, je skladatelj napisal sam in v njem upesnil spomin iz otroštva: v mesto pridejo komedijanti s starim rdečim vozom; glasba in predstava očarata otroško dušo, z njihovim odhodom pa življenje spet zajame puščoba. Otožna cirkuška melodija, ki ji pevski glas daje nenavadno tragično silovitost, prerašča v pretresljivo merjenje moči in nemoči umetnosti: edino je, za kar je vredno živeti, a življenja ne more spremeniti.

Pavel Šivic (1908-1995) je na ljubljanskem konservatoriju študiral kompozicijo pri Slavku Ostercu in klavir pri Janku Ravniku, nato pa se je izpopolnjeval na praškem konservatoriju pri Josefu Suku in Aloisu Habi, iz klavirja pa pri pianistu Vilemu Kurzu. Izhajal je iz neoklasicistične šole Slavka Osterca in praškega modernizma. Poučeval je na ljubljanskem konservatoriju in Glasbeni akademiji, kasneje pa na Akademiji za glasbo v Ljubljani (1946-78). Zapustil je bogat opus scenskih del (med drugim pretresljivo opero Cortesova vrnitev po drami Andreja Hienga, opero Samorog po predlogi Gregorja Strniše in baletno glasbo dogodek v mestu Gogi), mnoga orkestralna dela (naj omenimo Medjimursko kolo, Alternacije, Dialoge za oboo in godala, pa koncerte za klavir, violino in klarinet), vrsto kantat, zborovskih in komornih del. Šivic je bil sam odličen pianist, zato se je tudi kot skladatelj uspešno posvečal klavirju. Ustvaril je vrsto učinkovitih, značajsko krepkih in pianistično izostrenih solističnih del, kot so Dodekafonska suita (1937), Improvizacije (1950), Sedem bagatel (1956) , Bodice (1960) ter vrsto skladb za solistični klavir in orkester. Šivičev opus za otroke je izjemno priljubljen. Štiri otroške skladbe še danes z veseljem igrajo naši najmlajši pianisti. Napisane so v najboljši poznani tradiciji pisanja otroške glasbe, od Mozarta in Čajkovskega do Prokofjeva. Najljubkejša in tudi najbolj priljubljena med njimi je Nerodni medvedek, ki se ga spominja vsak, kdor se je v otroštvu učil klavirja.


Matija Tomc (1899-1986) se s svojim opusom uvršča med velikane slovenske cerkvene glasbe. Rodil se je v Podzemlju v Beli Krajini, njegov prvi učitelj glasbe pa je bil na novomeški gimnaziji znameniti organist in skladatelj Ignacij Hladnik. Tomc je gimnazijo dokončal na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani, kjer je igral violo, rog in orgle. Po maturi se je vpisal v bogoslovje in leta 1923 postal duhovnik. Ob duhovniški službi se je ves čas izpopolnjeval v glasbi. Na konservatoriju Glasbene matice v Ljubljani je študiral harmonijo pri skladatelju Stanku Premrlu in klavir pri profesorju Janku Ravniku. Kasneje je študiral orgle in kompozicijo na Visoki šoli za glasbo na Dunaju, kjer je leta 1930 diplomiral iz kompozicije pri skladatelju Franzu Schmidtu, avtorju oratorija Knjiga s sedmimi pečati. Po vrnitvi v Ljubljano je učil glasbo na škofijski gimnaziji v Šentvidu, kjer je tudi vodil dijaški zbor in poučeval gojence harmonij, klavir, orgle in violino. Po ukinitvi škofijske gimnazije leta 1945 je do upokojitve leta 1973 služboval kot kaplan in kasneje župnik v Domžalah. Njegov opus je velikanski. Napisal je več kot tisoč dvesto del, vrsto maš, oratorijev, cerkvenih in svetnih pesmi, pa tudi skladb za orgle, klavir in violino ter opero Krst pri Savici. Njegove maše, nabožne pesmi in uglasbitve bogoslužnih obrazcev pojejo po vseh slovenskih cerkvah. Skladba Morje (1967) je zasnovana in orkestrirana v najboljši romantični maniri in izraža vtis, ki ga na strmečo človeško dušo naredi nemirni, muhasti in mogočni element.

Matej Venier

 

SKLADBE

 

1. Marjan Vodopivec: Pravljica za harfo in orkester (poslušaj!)
Sofija Ristič - harfa


Danilo Bučar: Belokranjske pisanice
2. Ob Kolpi
3. Pri treh farah
4. Na Ojstrižu

Josip Ipavec: Možiček (baletna pantomima)
5. Predigra
6. Polka   (poslušaj!)
7. Valček
8. Harlekin
9. Colombina in Pierrot
10. Allegro-Andante sostenuto-Allegro-Presto
11. Koračnica
12. Ples deklet


13. Alojz Srebotnjak: Komedijant (za glas in orkester)
Jurij Reja - tenor


Pavel Šivic: Štiri otroške skladbe za klavir in godala
Tomaž Petrač - klavir
14. Najdihojca pleše
15. Otroci se lovijo
16. Nerodni medvedek
17. Polž in svinčeni vojaki


18. Matija Tomc: Morje