TRIO VIRIBUS UNITIS: V. TROJAN/ J. FELD/ P. FIALA/ P. RAMOVŠ/ J. GREGORC

Resna

Format: CD

Šifra: 111518

EAN: 3838898111518

Najstniške duše pogosto blodijo po zamaknjenih pokrajinah, iščejo skrite svetove in njih povezave. Avstro-ogrsko mornariško pokopališče v Pulju je prav takšna oaza, ki še naprej živi svoje brezčasno K.u.K. (kaiserliche und königliche Monarchie) življenje. V senci mogočnih cipres, na eni veličastnejših kapelic, je napisano posvetilo pogumnemu kapitanu, ki ni hotel zapustiti svoje potapljajoče se ladje Viribus unitis (z združenimi močmi, sočni, skrivnostni in tudi priljubljeni rek cesarja Franca Jožefa I.).

Po veliko letih me je isti izraz pričakal na koncertu, na katerem je bilo razpoloženje daleč od bolehnega duha umirajočega cesarstva. Na odru je kipelo od energije, odločnosti in zdravja, zrak je utripal v združenem dihu treh mušketirjev. Trio Viribus unitis (Tomaž Lorenz – violina, Jerko Novak – kitara in Franc Žibert – harmonika) se je pojavil leta 1989 in takoj pritegnil pozornost. Druga polovica dvajsetega stoletja nam je sicer postregla z novitetami in demokratizirala glasbeni trg, vendar se je domača starokopitnost še vedno zagrizeno branila tovrstnih »eksperimentov«. Tomaž, naš priznani violinist (ki je, mimogrede, pred kratkim krstil že stoto slovensko skladbo), več kot petdeset let član nekdanjega klavirskega tria bratov Lorenz, je sicer v redu fant, zakaj pa vedno na novo sili s temi dvomljivimi instrumenti? Mar ni dovolj, da se je leta nazaj umetniško poročil s kitaro, zdaj pa že grozi s »frajtonarco«? Dragi dame in gospodje, brez nasmeška prosim, za vašo informacijo: kitara je na AG v Ljubljani bila (do)končno sprejeta 1996, harmonika pa pred nekaj meseci, leta gospodovega 2009. Delovanje tria je zelo pripomoglo k emancipaciji teh dveh »pastorčkov«.

Duo Lorenz-Novak deluje od leta 1980. Konec osemdesetih je povabil k sodelovanju prvega diplomiranega in enega vodilnih slovenskih harmonikarjev Franca Žiberta. Začetek je bil zelo spodbuden. Prvi koncert v Stuttgartu je bil sprejet z navdušenjem, sledili so številni nastopi doma in na tujem, osem domačih in dve tuji praizvedbi skladb, posvečenih ansamblu, ter samostojna plošča z deli slovenskih avtorjev. »Dopisni band«, kot mu pogosto pravi Tomaž (Franc Žibert živi in deluje v Nemčiji), je premagal marsikatero skušnjavo. Uspešno je preživel svetopisemske nalive pred koncertom v Barceloni, hud mraz na koncertu v Trstu, brezupno iskanje dvorane na Dunaju nekaj minut pred nastopom in še marsikaj ter se leta 2002 dokončno poslovil s koncertom v nemškem Reutlingenu. V svojih zlatih (devetdesetih) letih je posnel veliko dobre glasbe, reprezentativni izbor pa je na tej zgoščenki.

Trio se opira predvsem na slovansko izročilo. Glasbeniki so hitro ugotovili, da je imela Češka dva odlična tovrstna ansambla in zato kar nekaj kakovostne originalne literature, na drugi strani so bili »vpoklicani« domači skladatelji. Trio si je nadel ime po Ramovševi skladbi iz leta 1986. Skladatelj je v njej več kot prepoznaven: številni ostinati se izmenjujejo s klastri, trilčki in zvočnimi gmotami, ki so odlično organizirane in logično izpeljane. Povsem drugačen glasbeni slog imajo Gregorčeve spogledljive in prijetne miniature. Numançia je skladateljev spomin na očarljivo predmestje Barcelone, Travica zelena je priredba znane ljudske iz Prekmurja, Patchouli pa je priljubljeni hipijevski parfum iz revolucionarnih šestdesetih. Prav zadnja skladba iz leta 1996 odstira še eno področje, ki je tej zasedbi pisano na kožo, saj odkrito »prešuštvuje« z argentinskim tangom. Ne glede na morebitna pričakovanja skladbe čeških skladateljev ne slonijo na folklori. Trojanov Cesarjev slavec (1969) je simpatična in za izvajalce zahtevna scenska glasba, ki je nastala kot zvočna podlaga za animirani lutkovni film Jiřija Trnke. Avtor spretno izrablja bogastvo in raznovrstnost glasbil. Stvaritev je mojstrsko instrumentirana, spretno krmari skozi epizode znane Andersenove zgodbe ter odlično učinkuje tudi na odru. Kontrasti Petra Fiale (1976), češkega skladatelja in znanega zborovodje, so slogovno bližji našemu Ramovšu, saj dišijo po številnih modernističnih prvinah. Polne repeticij se rade sprehajajo po prijetni razširjeni tonalnosti. Miniature Jindřicha Felda (1967/68) so posrečen epigonski, a vendar posrečen izdelek. Izhodišče štirih kontrastnih stavkov je neobarok, izrazito ritmičen, virtuozno obravnavan in izvajalsko delikaten.

Vse skladbe so odlično posnete, igra je odločna, moška in hkrati ubrana. Zlitost zvoka je osupljiva, kajti gre za tri popolnoma različna glasbila, tri diametralno različne artikulacije (streichen, zupfen und blasen). Ne morem spregledati dosežka svojega stanovskega kolega, ki je kitaro dinamično in izrazno poenotil z decibelsko superiornimi inštrumenti, saj to nikakor ne sodi v glasbeni vsakdan. Šele po poslušanju se bo marsikdo zavedel, kaj smo izgubili, ko je Trio Viribus unitis prenehal delovati, vendar ni vse tako črno. Ta ansambel ni bil ne prva ne zadnja tovrstna skupina na Slovenskem. Podmladek obstaja in bo še naprej skrbel za kontinuiteto in umetniško rast. Našim mojstrom pa čestitke in vse najboljše pri novih izzivih.

Žarko Ignjatović, december 2009

SKLADBE:
1. – 10. Václav Trojan (1907-1983) : Cesarjev slavec
11. -14. Jindřich Feld (1925): Miniature za violino, kitaro in harmoniko
15. -18. Petr Fiala (1943): Kontrasti za violino, kitaro in harmoniko
19. Primož Ramovš: Viribus unitis za violino, kitaro in harmoniko
Janez Gregorc: 20. Numançia (poslušaj!), 21. Travica zelena, 22. Patchouli.