VITJA AVSEC

VITJA AVSEC: GLASBA ZA HARMONIKO

Resna

Format: CD

Šifra: 110962

EAN: 3838898110962

12,41 EUR

Vitja Avsec (1970) je skladatelj, glasbeni pedagog in harmonikar, čigar dosedanji opus ni eden tistih, ki bi jih mogli osrediščiti na posamezno zvrst, žanr, glasbeno obliko ali estetiko:

V začetku sem iskal razmerje med nasprotji; med obliko in vsebino, med preprostim in kompleksnim … Ne spuščam se toliko v raziskovanje zvoka. Zanima me oblikovanje – organizacija materiala in artikulacija forme. Stvari skušam spraviti do čim višje stopnje preglednosti, oziroma ‘preslišnosti’.

Očitno ne gre za opus, ki bi ga bilo narekovalo kako sklenjeno filozofsko prepričanje. Glavna značilnost Avščevega opusa je poglobljen osebni odnos do vsega, kar sodi v zakladnico klasične tradicije zahodne glasbe. Gre za opus, ki korenini v iskanju skladja med novim in starim, emotivnim in racionalnim, preprostim in kompleksnim, meditativnim in razgibanim – torej ne v skrajnostih, temveč odtenkih sredine. In dodati je treba: gre za enega redkih opusov na Slovenskem, kjer ima harmonika vidno, četudi ne osrednje mesto.

Dela z druge avtorske plošče Vitje Avsca so posvečena glasbilu, ki ga je skladatelj poučeval v letih 1995-2001 in na njem nekajkrat tudi koncertiral. Dela, nastala v poldrugem desetletju, so predstavljena po dramaturgiji glasbenih zvrsti, ne po času nastanka.


Pitijska rapsodija za violino, kitaro in harmoniko (1989)
je skladateljevo najstarejše delo na tej zgoščenki. Skladno z naslovom je skladba oblikovana kot niz odlomkov, ki s stalnim vračanjem k uvodni zasanjanosti izraza postopoma gradijo vedno nove, bolj odrezave, zvočno ostrejše epizode.


Malo suito za harmoniko (1991)
sestavljajo stavki s pisano vsebino naslovov, ki nakazujejo vez s tradicijo neoklasicizma (bolj Stravinskega kot Prokofjeva) in bolj ohlapno razumljenega impresionizma: I. Groteska, II. Uspavanka, III. Scherzo, IV. Potopljeno zrcalo, V. Toccata. Večji dramaturški zamah, kot ga nakazuje naslov, izhaja iz kontrastne zasnove stavkov, ki se razmahnejo v sklenjeno celoto: od neoklasicistične motorike z značilno ritmično figuraliko (I.) in metrične diferenciacije glasbenega toka (II.), prek lirske umirjenosti (III.) ter kopičenja tonov v zvočno ploskev (IV.), do baročnega duktusa zadnjega stavka.


Danza ritmica za harmoniko (1997)
Delo je učinkovita koncertna skladba, oblikovana kot mostični niz izraznih kontrastov Presto e grazioso – Calmo – Tempo di minuetto – Presto e molto energico – Calmo – Tempo di minuetto – Presto e molto energico – Presto grazioso. Delo ponuja obilje čutnih obratov, ki razgrinjajo izhodiščno motiviko do sklepne zvočne nasičenosti s kleno slo po gibanju v duhu nikoli isto, pa vendar enako.


Tema in 12 kratkih variacij za koncertno harmoniko (2004)
je izvajalsko zahteven ciklus, posvečen izvrstnemu koncertantu Primožu Parovelu. Ciklus ponuja kalejdoskop premen teme, ki je tako rekoč sama variacija na uvodno motivično gesto. Kljub vprašljivosti analogije s klasičnimi oblikoslovnimi merniki je mogoče reči, da ciklus predstavlja dodelano celoto, izpeljano po načelu stopnjevanja neke umišljene vsebine motivične geste v smeri od figurativne k izrazni variaciji.


Barvne refleksije - glasba za harmoniko in orkester (2000)
O zasnovi in tehtnosti skladbe lepo priča zapis stanovskega kolega, skladatelja in glasbenega teoretika Petra Šavlija: »V Glasbi za harmoniko in orkester Vitja Avseca najdemo odlomke, ki brez dvoma predstavljajo najboljši dosežek slovenske koncertantne glasbe za harmoniko in orkester. Z odličnim poznavanjem instrumenta in brezkompromisnim kontrapunktičnim in harmonskih govorom je Avsec ustvaril partituro, ki bi lahko dostojno zazvenela na vsakem evropskem odru. S kombinacijo novega ekspresionizma v angažiranih linijah pihal in aleatoričnih zapisov arpeggiranih variant istih glasbenih idej Avsec uspešno išče nova razmerja v obravnavi svoje izpovedne snovi.
Harmonika se pri Avscu kaže kot suveren koncertantni instrument, ki zmore v abstrakciji sodobne zvočne arene nositi vodilno vlogo. S solistično kadenco je Avsec dosegel učinkovito sožitje umetniškega izraza in instrumentalne veščine, kar je vedno pričakovana draž sodobne koncertantne partiture. Dramatični vrhunci zarisujejo formalne sklope orkestrske partiture. «

 

IZVAJALCI


Trio MaRaKle sestavljajo violinist Matjaž Porovne, kitarist Ravi Sherestha in harmonikar Klemen Leben. Trojico mladih glasbenikov, večkratnih nagrajencev različnih tekmovanj, je v nenavadni in zanimivi trio združil prof. Tomaž Lorenz leta 2000 v svojem razredu za komorno igro na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani. Kmalu so svojo umetniško nadarjenost začeli uveljavljati s koncerti v ciklih Glasbene mladine Ljubljanske. Trio MaRaKle izvaja predvsem izvirna dela za violino, kitaro in harmoniko, med temi v prvi vrsti dela slovenskih skladateljev. Na njihovo pobudo je nastalo že lepo število novih del, kot so Ples Goblinov, Poslednji samorog in Temni stolp Nine Šenk, Tri šaljivke Tomaža Habeta Tango Marakleano Črta Sojarja Voglarja.


Ciril Skebe, rojen leta 1986 v Ljubljani, je svojo glasbeno pot začel na Glasbeni šoli Kočevje pri prof. Bojanu Oražmu. Svoje šolanje je nadaljeval na Srednji glasbeni in baletni šoli Ljubljana v razredu prof. Mateje Prem Kolar, pri kateri je leta 2005 uspešno maturiral. Trenutno je študent na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu pri prof. Grzegorzju Stopi.

 

Neža Torkar je začela igrati harmoniko v Glasbeni šoli Jesenice pri prof. Diani Šimbera, kjer je zaključila sedem razredov, letos pa zaključuje šolanje na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani v razredu prof. Ernöja Sebastiana.
Na tekmovanjih, ki se jih je udeležila, je prejela številne nagrade: zlato plaketo na regijskem in bronasto na državnem tekmovanju (2002), srebrno plaketo na regijskem tekmovanju (2005) ter prav tako srebrno plaketo na mednarodnem tekmovanju v Italiji (2005). Kot članica komornih zasedb je bila nagrajena na Mednarodnem srečanju harmonikarjev v Pulju, kjer je prejela 2. nagrado v duu harmonika-flavta (2003) in 2. nagrado v duu harmonika-violončelo(2005).
Letos se je udeležila državnega tekmovanja ter si priigrala zlato plaketo in 1. nagrado.

 

Mateja Prem Kolar je nižjo glasbeno šolo iz harmonike zaključila v Novi Gorici pri prof. Ani Zorn, Srednjo glasbeno in baletno šolo pa v Ljubljani v razredu prof. Ernöja Sebastiana. Po diplomi na Oddelku za glasbeno pedagogiko na Akademiji za glasbo v Ljubljani je nadaljevala študij harmonike na Visoki šoli za glasbo Franz Liszt v Weimarju v Nemčiji ter leta 1995 diplomirala v razredu prof. Ivana Kovala.
Kot solistka in v različnih komornih skupinah koncertira predvsem po Sloveniji, nekajkrat pa je nastopila tudi v Italiji in Nemčiji. Izpopolnjevala se je pri harmonikarjih svetovnega slovesa (Stefan Hussong, Mie Miki…). Snemala je za Radio in televizijo Slovenija. Sodeluje z Orkestrom slovenske filharmonije ter s Simfoniki RTV Slovenije. Poučuje harmoniko na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani.

 

Ernö Sebastian, rojen 1946 leta v Novem Sadu, je po končani srednji glasbeni šoli v rodnem mestu in dvoletnem študiju na beograjski Glasbeni akademiji leta 1969 diplomiral iz harmonike na Visoki šoli "Franz Liszt" v Wimarju pri prof. Irmgard Krieg. Njegov izreden talent so poslušalci hitro opazili, zato tudi ne preseneča, da je tako doma kot na tujem prejel vrsto nagrad. Ernö Sebastian se je po konačnem študiju posvetil pedagoškemu delu, od leta 1978 deluje kot profesor harmonike na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani. Vsa leta si prizadeva uveljaviti harmoniko kot koncertni instrument. Uveljavil se je tudi kot skladatelj za solo harmoniko, komorne zasedbe, orkester harmonik, kot tudi scensko glasbo za lutkovno gledališče.

 

SKLADBE

1. Pitijska rapsodija za violino, kitaro in harmoniko (1989) - Trio MaRaKle

 

Mala suita za harmoniko (1991) - Ernö Sebastian.
2. Groteska
3. Uspavanka
4. Scherzo
5. Potopljeno zrcalo
6. Toccata


7. Danza ritmica za harmoniko (1997)- Mateja Prem Kolar (poslušaj!)


Tema in 12 kratkih variacij za koncertno harmoniko (2004) - Neža Torkar (Tema, Variacije 7,9,11,12), Ciril Skebe (Variacije 1-6,8,10).


Barvne refleksije - glasba za harmoniko in orkester (2000) - Mateja Prem Kolar. Dirigent: Lior Shambadal.
21. 1. del
22. 2.del