Zborovska glasba

RADOVAN GOBEC

RADOVAN GOBEC - SKLADATELJ: MINLJIV SI... (2010)

Format: CD

Šifra: 112034
EAN: 3838898112034

RADOVAN GOBEC - SKLADATELJ: MINLJIV SI... RADOVAN GOBEC - SKLADATELJ: MINLJIV SI...

RADOVAN GOBEC (1909 - 1995)


Gobčev rod naj bi izhajal iz okolice Rogatca in naj bi bil povezan z znamenitim puntarjem Matijem Gubcem. Dragotin Gobec, Radovanov oče, rojen v Zagorju ob Savi, se je poročil z Nežiko iz Šmihela pri Pliberku na Koroškem. V zakonu so se jima rodili štirje sinovi; Radovan, v domačem krogu imenovan Radko, je bil najmlajši. Vsi so bili rojeni v Podgradu pri Ilirski Bistrici, kjer je bil oče tajnik posojilnice in hranilnice. Veljal je za narodnjaka ter bil ustanovitelj tamkajšnjega pevskega in tamburaškega društva Gorska vila. Mati, ki je izhajala iz pevske družine in bila tudi sama dobra pevka, je bila v Podgradu upravnica Narodnega doma. Dejavnost obeh staršev in njuni pogledi na svet so Radovana zaznamovali za vse življenje. Po prvi svetovni vojni je družina živela v Celju, kjer se je začela Radovanova glasbena pot. Obiskoval je gimnazijo, v glasbeni šoli se je učil klavir in bil član celjskega tamburaškega zbora. Dečku so namenili učiteljski poklic ter ga leta 1924 vpisali na učiteljišče v Mariboru, kjer se je ob klavirju učil še violino, verjetno tudi orgle, se ukvarjal z zborovskim dirigiranjem in v zadnjem letu učiteljišča Vodil tamkajšnji dijaški zbor. Med njegovimi najvplivnejšimi učitelji sta bila Hinko Druzovič in Emerik Beran, oba priznana glasbena pedagoga, ki sta kmalu opazila Radovanovo glasbeno nadarjenost in ga spodbujala k intenzivnejšemu izobraževanju. Od leta 1926 je bil član zbora mariborske Glasbene matice, vodil je tamburaški orkester in skomponiral svoji prvi spevoigri, Pomladne cvetke (besedilo Isaije Mitrović/R. Gobec) in V bratskem objemu (bes. R. Gobec). Prav glasbeno-gledališka dela so bila poleg zborovskega snovanja tudi kasneje njegovo najljubše polje ustvarjanja. Že leta 1928 je napisal še danes popularno mladinsko spevoigro s pravljično vsebino Kresniček (Marija Jezernik/R. Gobec) za mladinski zbor, solista in klavir, ki je bila leta 1980 predelana v zasedbo za mladinski zbor, solista in orkester. Odlomek z besedilom Ta moja lučka… je dosegel vseslovensko popularnost. Med Gobčevimi izvirnimi skladbami za otroške in mladinske zbore izstopa tudi Čira – čara (Neža Maurer), nastala leta 1964, ki je pogosto izvajana tudi na revijski in tekmovalni ravni. Odlikujeta jo skladateljev smisel za glasbeno pripoved besedila ter učinkovita in vsebinsko sinhronizirana klavirska spremljava.

Gobčevo prvo službeno mesto je bilo v Grižah v Savinjski dolini (od 1929 do 1934). Tam je napisal vrsto zborovskih skladb za mladinske in odrasle zasedbe na delavsko tematiko. V ta čas sodijo tudi skladbe Kristus je vstal (bes. Filip Terčelj) za mešani zbor ter za moško zasedbo Tam na vrtu (bes. F. Albreht) in Kaj bi te vprašal (bes. A. Aškerc). Gobec je bil pred vojno tudi priložnostni organist in snovalec nekaterih cerkvenih del, v čemer je prepoznan vpliv njegovega učitelja Hinka Druzoviča. Skladba Kristus je vstal je grajena v izmenjavanju homofonega in polifonega načina, ima značilen motiv v triolah, ki je pogost Gobčev kompozicijski element, pesem pa zaključi z melizmatično oblikovano alelujo. Že v predvojnem opusu lahko zasledimo temeljne značilnosti njegovega glasbenega sloga, za katerega velja, da je vseskozi tonalen in tradicionalen tako v melodičnih kot ritmičnih vzorcih. Drznejših skladb je le nekaj. Izboru besedil je namenil veliko pozornosti, med uglasbenimi verzi pa so dela številnih domačih literatov različnih generacij in vsebin. Skladbi Tam na vrtu in Kaj bi te vprašal, obe iz zgodnjega ustvarjalnega obdobja, sodita med največkrat poustvarjena, skoraj ponarodela Gobčeva dela za moške zbore. V obeh prepoznamo spevno in ljudsko občuteno melodiko, čeprav skladatelj ne uporabi povsem prepoznavnih vzorcev.

Radovan Gobec je bil liberalno usmerjen, kar dokazuje tudi njegovo aktivno delovanje v sokolskih društvih, kjer ni bil le izvrsten telovadec, temveč tudi skladatelj melodij k t. i. prostim vajam. Bil je znan kot človek z izrazitim občutkom za malega človeka in med službovanjem v Grižah je vodil tudi zbor tovarniških delavcev v Preboldu in zbor rudarjev v Zabukovici. Leta 1930 je doživel prvi triumf, in sicer s Hmeljsko princeso na lastno besedilo. V njej je kritično spregovoril o izkoriščanju kmečkega človeka, kar poudarja na primeru prekupčevalcev s hmeljem. Takšni socialno obarvani motivi so v operetnem žanru nekoliko nenavadni. V Gobčevem primeru so prepoznani kot odziv na travmatična družbena dogajanja lokalnega in širšega prostora, vendar pa je zgodba osredotočena na satirično, ljubezensko, deloma tudi erotično obarvano vsebino s številnimi zapleti in preobrati. Zaznamuje jo 20 oblikovno in ritmično raznolikih glasbenih točk, med katerimi sta tudi dve v slogu vročekrvnega tanga. Odlomek Kakor kita cvetja je lirično obarvan tango s strastnim ljubezenskim izlivom, izvedba na zgoščenki pa skuša posnemati tedanjo poustvarjalnost, ki je v primerjavi z današnjo manj vročekrvna, bolj lirska. Prav to melodijo so slovenski taborniki povzeli ter jo skupaj z novim besedilom spreobrnili v taborniško himno. Popularnost Hmeljske princese v njenem aktualnem času ni dokončno izzvenela, temveč je bila - tako kot druga podobna dela po drugi svetovni vojni - s strani tedanje oblasti nezaželeni žanr. V katalogu Gobčevih skladb najdemo kar petindvajset glasbeno-gledaliških del, med katere prištevamo posamezne scenske prizore, vložne točke, mladinske igre, operete in opere. Kot operete so opredeljene Beg iz harema, Hmeljska princesa, Planinska roža in Habakuk, nastale med letoma 1928 in 1938, ko je Gobec deloval kot učitelj in zborovodja; akademsko izobrazbo si je namreč pridobil šele v prvih povojnih letih. Z omenjenim desetletjem se je zaključilo tudi zlato obdobje evropske operete.

V Laškem, kamor je bil Gobec kot učitelj premeščen leta 1934, je prevzel vodenje pevskega društva Hum, ki je delovalo v okviru sokolskega društva in imelo poleg pevcev tudi društveni orkester. Za Gobca je bilo novo okolje spodbudno, saj je na oder postavil spevoigro z naslovom Tremerski dukat (1935), ki jo je leta 1959 predelal v opero. Tam je napisal tudi opereto Planinska roža na lastno besedilo (posvečena prvi ženi Sonji, 1937). Dogajanje je postavljeno v idilično okolje gorskega sveta, ki poudarja domovinskost, zgodba v dvanajstih točkah pa znotraj šaljive ljubezenske motivike vsebuje izrazito situacijsko komiko. Gobec se v tej opereti spogleduje z aktualnimi prijemi glasbenega gledališča, kot je revijska glasba ali preskakovanje likov predstave v živo atmosfero gledališča. To je čas, ko je žanr revije vse bolj izpodrival opereto. Osrednja pesem je Planinska roža, ki v številnih inačicah prežema celotno delo, v čemer je prepoznana aktualna težnja k ustvarjanju hita. Gobčeve operete in njihove osrednje melodije so bile pred vojno popularne na širšem slovenskem območju. Njegov slog so že takrat javno označili za melodioznega in narodnega, ki naj bi zaradi svoje privlačnosti izpodrival tujo, posebno nemško šlagersko glasbo.

Druga svetovna vojna je Gobčevo družino zajela v Jurkloštru, od koder se je Radovan leta 1944 priključil partizanom ter postal kulturnik in zborovodja Kozjanskega odreda. Za njegov partizanski zbor je kmalu napisal Himno Kozjanskega odreda, ki je postala popularna kot Bohor je vstal, nato pa tudi legendarno Pesem o svobodi. V njej Gobec sledi lastnemu oblikovnemu vzorcu: prvi del je himničnega značaja, drugi ima melodijo v duhu koračnice. Pretežno homofona skladba ima krajše polifone vrivke in značilne basovske ostinate v drugem delu pesmi. Kljub časovni distanci ostaja med najpopularnejšimi Gobčevimi deli, katerih melodična invencija je prepričljiva še danes. Obdobje vojne je Gobca po skladateljski plati zaznamovalo za daljši čas, saj se je revolucionarni in partizanski tematiki posvečal tudi v povojnih letih. Na to tematiko je pisal orkestralna in vokalno-instrumentalna dela, množične zbore in zbore za različne zasedbe. Med njegovimi množičnimi skladbami, sprva pisane za mitinge in podobne množične shode, nato pa za velika pevska slavja, sta tudi deli Mladi bataljoni (1947) in Lepo je v naši domovini biti mlad (1964), obe za različne zasedbe. Vojnemu času se je poklonil tudi z uglasbitvijo pretresljivega besedila Mateja Bora Njene oči (1954), ki je ena njegovih najreprezentativnejših skladb za mešane zbore. Da bi izrazil presunljivo pesnikovo bolečino nad preminulo ženo, je uporabil različna izrazna in harmonska sredstva, med katerimi izstopajo tonsko slikanje, bogata harmonska struktura ter močna dinamična gradacija, ki soustvarijo realistično podobo bolečine. Gobec se je ljubezenski tematiki posvetil tudi v treh samospevih na poezijo Iga Grudna (1951), posvečenih drugi ženi Jožici. V skladbi Ljubim je očiten melodični in harmonski odmik od sicer običajne Gobčeve spevne melodike. Pesmi so nastale v času njegovega študija na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer se je pri profesorjih Blažu Arniču in Lucijanu Mariji Škerjancu temeljiteje izpopolnil v kompozicijskem stavku. Revolucionarno tematiko je izrazil tudi v svoji najobsežnejši in po obliki edini pravi operi Kri v plamenih (1969). Kot operni sta sicer opredeljeni še deli Tremerski dukat (1934) in Trije muzikanti (1988). Libreto je nastal na podlagi Gobčeve neizvedene medvojne drame »Komisar Janez«, v kateri opisuje nekatere resnične dogodke s pohoda Štirinajste divizije na Štajersko leta 1944, ob tem pa je uporabil tudi nekaj pesmi Karla Destovnika Kajuha ter različne popularne partizanske pesmi in napeve. Kljub časovni distanci je Gobec v operi ohranil dokumentarnost tistih časov. Delo ima prekomponirano obliko, po glasbeni zasnovi pa je najbližja pozni romantiki z nekaterimi elementi mlajših slogovnih obdobij, ki se kažejo z občasno rabo klastrov in disonanc. Kompozicijsko so učinkoviti predvsem solistični in ansambelski deli, veščo roko pa dokazuje tudi orkestracija. Radovan Gobec je svojo občutljivost za aktualna družbena dogajanja izpovedal v kantati Poslednja rožica (1966) na besedilo Jamesa Thurberja, v kateri se je posvetil človeštvu atomske dobe in času nenehno porajajočih se vojská, ki naravnost kličejo po odrešilnem SOS. V tej skladbi je presenetil z izrazito sodobnimi kompozicijskimi sredstvi, kot so govorjeni deli, šumi, klastri…

Med Gobčevimi izvirnimi umetnimi zborovskimi skladbami sta tako na običajnih nastopih kot na revijah in tekmovanjih doživeli številne izvedbe tudi Jesenska (Marija Vogelnik, 1960) in Goski I (Gvido Tartalja, 1971), obe izvajani v zasedbi mladinskega ali dekliškega zbora. Kot dolgoletni zborovodja je imel izjemen občutek za posamezne zasedbe, kar se ne odraža zgolj v ambitusu, primernem zmogljivosti pevskih skupin, predvsem ga odlikuje pretanjen smisel za glasbeno slikanje besedila v vseh njegovih razsežnostih, pri čemer najde ravnovesje med melodioznostjo, razpoloženjem in harmonskimi sredstvi. Dekliškim ali ženskim zasedbam je posvetil tudi deli Dekletom (F. Prešeren, 1946) in Avemarija (Boris Pangerc, 1985). Prva je nastala takoj po vojni, ko se je ustalil v Ljubljani, se podal na študij, postal zborovodja ljubljanskega Akademskega pevskega zbora ter neutrudni mentor in pedagog slovenskega zborovstva. Dekletom je pretanjen primer umetne skladbe z ljudskim nadihom, v katero je sicer vtkal kromatiko,vendarjenjenaspevnostprepričalaštevilne zborovodje in pevce. Avemarija je nastala po naročilu uspešnega ženskega noneta Vitra iz Ribnice in je bila kasneje večkrat izvedena tudi z drugimi ženskimi ansambli. Besedilo izraža tankočutno impresijo prihajajočega večera ob odzvanjanju avemarije, ki jo je Gobec vpel v sekundno oziroma klastrsko gibanje, s katerim je kljub disonančnim zvokom znal ponazoriti mir, tihoto in spokoj večerne zarje, kar je podkrepil z onomatopoijo zvonov. Mešana zbora Sen (Ivan Minatti, 1961) in Lepa moja si Koroška (Janez Pernat, 1975) segata v zlati čas Gobčevega ustvarjanja in potrjujeta njegovo širino. V svojem snovanju je namreč znal prisluhniti najsodobnejšim pesniškim tokovom kot tudi večno aktualnim domovinskim temam. Slovenstvu in zborovstvu je bil zavezan vse življenje, zato ne čudi, da je zasnoval številne priredbe ljudskih pesmi različnih vsebin in razpoloženj. Med njimi so tudi Venček slovenskih napitnic (1987) za moške zbore ter dve prekmurski ljudski za dekliške zasedbe Ne ouri, ne sejaj (1987) in Speivaj nama Katica (1987), ki nedvomno sodita v antologijo slovenske zborovske glasbe.

Gobčeva zadnja zborovska skladba je delo s pomenljivim naslovom Minljiv si (Jože Plečnik, 1994), ki odraža skladateljevo misel na prehojeno življenjsko pot in prihajajoče slovo. V njej se je naslonil na tradicionalni motet in renesančno polifonijo duhovnega značaja, ki ju je nadgradil z ekspresivnim izrazom v poigravanju z verzom: »…le tvoja dela so tvoj spomin«. Imel je prav. Radovan Gobec je bil cenjen strokovnjak, priljubljen kot zborovodja in človek, ki se je vse življenje iskreno predajal glasbi z enim samim namenom: da bi polno živela med ljudmi in široko odmevala v vsak kraj.


Dr. Darja Koter

 

Pesmi, skladbe, odlomki,...
1. Radovan Gobec: …iz mojega življenja, odlomek (1989)
2. Kresniček (Radovan Gobec), pesmica iz otroške spevoigre (1928) Andraž Hauptman - glas, Silva Hrašovec - klavir
3. Mladi bataljoni (Zdravko Ocvirk) (1947) instrumentalna priredba Milan Ferlež, Ansambel Ferlež
4. Lepo je v naši domovini biti mlad (Radovan Gobec) za otroški zbor in klavir (1964) 
OPZ OŠ bratov Polančičev Maribor vodi Majda Gorjup, Bojan Gorič - klavir
5. Čira - čara (Neža Maurer) za otroški zbor in klavir (1964)
OPZ OŠ Volče vodi Klavdija Rot, Mojca Bizjak - klavir
6. Jesenska (Marija Vogelnik) za mladinski zbor (1960) DPZ Akademije za glasbo Ljubljana vodi Valentina Dolinšek
7. Goski I. (Gvido Tartalja) za dekliški zbor (1971) DPZ Akademije za glasbo Ljubljana vodi Marta Štrucelj
8. Kristus je vstal (N N) za mešani zbor (1929) MePZ Akademije za glasbo Ljubljana vodi Marko Vatovec
9. Tam na vrtu (Fran Albreht) za moški zbor (1930) Slovenski komorni zbor vodi Mirko Cuderman, solist Tadej Osvald – bariton
10. Kaj bi te vprašal (Anton Aškerc) za moški zbor (1932) Slovenski komorni zbor vodi Mirko Cuderman
11. Pesem o svobodi (Radovan Gobec) za mešani zbor (1944) Akademski pevski zbor Tone Tomšič vodi Stojan Kuret (
poslušaj!)
12. Dekletom (France Prešeren) za dekliški zbor (1946) Slovenski komorni zbor vodi Mirko Cuderman
13. Njene oči (Vladimir Pavšič) za mešani zbor (1954) Slovenski komorni zbor vodi Mirko Cuderman
14. Sen (Ivan Minatti) za mešani zbor (1961) Učiteljski pevski zbor Emil Adamič vodi Branko Rajšter
15. Lepa moja si Koroška (Janez Pernat) za mešani zbor (1975) Slovenski komorni zbor vodi Mirko Cuderman
16. Avemarija (Boris Pangerc) za ženski zbor (1985) DPZ Akademije za glasbo Ljubljana vodi Marko Vatovec
17. 1. venček slovenskih napitnic za moški zbor, odlomek (1987) Slovenski oktet, umetniški vodja Anton Nanut, solo Eva Novšak-Houška - mezzosopran, Silvo Mihelčič - harmonika
18. Ne ouri, ne sejaj (prekmurska ljudska) za dekliški zbor (1987) DPZ Škofijske gimnazije Svetega Stanislava Ljubljana vodi Helena Fojkar Zupančič
19. Speivaj nama Katica (prekmurska ljudska) za dekliški zbor (1987) DPZ Akademije za glasbo Ljubljana vodi Marko Vatovec
20. Minljiv si (Jože Plečnik) za mešani zbor (1994) MePZ Akademije za glasbo Ljubljana vodi Marko Vatovec (
poslušaj!)
21. Kakor kita cvetja (Radovan Gobec), odlomek iz operete Hmeljska princesa(1930)
Samo Ivačič - bariton, Tom Hajšek - klavir, napovedovalec Boštjan Romih
22. Planinska roža (Radovan Gobec), odlomek iz operete (1937) Orkester Slovenske filharmonije, Ljubljanski komorni zbor,
Vilma Bukovec – sopran, Drago Čuden – tenor, dirigent Jakov Cipci
23. Ljubim (Igo Gruden) za glas in klavir (1951) Martin Sušnik - tenor, Tanja Šterman - klavir
24. Poslednja rožica (James Thurber), odlomek iz kantate Memento vojni za mešani zbor, recitatorja in simfonični orkester (1966) Simfonični orkester in Komorni zbor RTV Ljubljana vodi Radovan Gobec, recitator Polde Bibič
25. Kri v plamenih (Radovan Gobec), odlomek iz 2. dejanja opere (1969) Janez: Jaka Jeraša – bariton, Mati Mirnikova: Božena Glavak - mezzosopran, Oče Mirnik: Ivan Sancin – bas, Slavka: Olga Gracelj – sopran, Kračman: Nace Junkar – bariton, Mladinski zbor GŠ Franc Šturm, Komorni zbor in Simfonični orkester RTV Slovenija, dirigent Milivoj Šurbek

 

Cena: 8,39 EUR
Nakup digit. mp3 verzije

Moja košarica

Vaša košarica je prazna.

Moj račun