ANTOLOGIJA - DEJAN BRAVNIČAR: BACH, MOZART, BRAHMS, KREISLER, SARASATE, DEBUSSY, PROKOFJEV, YSAŸE

Resna

Format: CD

Šifra: 115141

EAN: 3838898115141

Violinist Dejan Bravničar (1937 - 2018) sodi med najpomembnejše slovenske poustvarjalce v drugi polovici dvajsetega stoletja. Na njegov osebnostni in umetniški razvoj je pomembno vplivalo že družinsko okolje. Mati Gizela je bila balerina, oče Matija Bravničar pa skladatelj in violinist, ki ga uvrščamo med vodilne slovenske skladatelje v sredini dvajsetega stoletja in je s svojim umetniškim, publicističnim in pedagoškim delom kot profesor in dekan ljubljanske Akademije za glasbo vidno sooblikoval tedanje kulturno in družbeno življenje. Sin Dejan se je že zgodaj spoprijateljil z violino. Na srednji stopnji ga je oče zaupal Franu Staniču, na glasbeni akademiji v Ljubljani pa Karlu Ruplu. Po diplomi je nadaljeval študij na Konservatoriju P. I. Čajkovskega v Moskvi pri enem največjih violinistov dvajsetega stoletja Davidu Ojstrahu. Med bivanjem v Moskvi je spoznal vrsto tedanjih najboljših svetovnih glasbenikov. Sledilo je še leto dni izpopolnjevanja pri sloviti violinistki Pini Carmirelli na Akademiji svete Cecilije v Rimu. 
Po končanem študiju se je ustalil v domovini kot svobodni umetnik koncertant.Poleg številnih nastopov doma, je gostoval v Angliji, Franciji, Avstriji, na Nizozemskem in Poljskem, v Bolgariji, Švici, nekdanji Sovjetski zvezi in drugod, kjer je sodeloval z vrhunskimi dirigenti kot so Kurt Sanderling, Kiril Kondrašin, Paul Klecki, Carlo Zecchi, Jean Martinon in drugi. Dejaven je bil tudi na področju komorne glasbe, kjer izstopa sodelovanje z violončelistom Cirilom Škerjancem in pianistom Acijem Bertoncljem v Triu Tartini. Kot Trio Tartini so nastopali v domovini in v svetovnih kulturnih središčih kot so Dunaj, New York in Pariz. Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je začel poučevati na Akademiji za glasbo v Ljubljani in bil osem let tudi njen dekan. Vzgojil je generacije violinistov, ki igrajo v slovenskih profesionalnih orkestrih in poučujejo na glasbenih šolah. 
Dejan Bravničar je v svoji solistični karieri izvedel več kot petdeset violinskih koncertov. Njegov repertoar sega od Vivaldija in Bacha do Mozarta, Beethovna, Mendelssohna, Paganinija, Brahmsa, Laloja, Čajkovskega, Wieniawskega, Sibeliusa, Szymanowskega ter najpomembnejših del tega žanra iz dvajsetega stoletja kot so koncerti Bartoka, Hačaturjana, Stravinskega, Hindemitha, Prokofjeva in Šostakoviča. S svojim delom je trajno zaznamoval slovensko glasbeno krajino. Kot koncertant je na domače glasbeno prizorišče vnesel nove in višje standarde glasbenega poustvarjanja. S številnimi koncerti po Sloveniji je v času, ko je bila vrhunska umetnost dostopna le v redkih središčih, omogočil najširšemu krogu občinstva seznanitev z deli svetovne literature v vrhunski izvedbi. Neprecenljiv je tudi njegov prispevek k uveljavljanju slovenske glasbe. Kot koncertant je izvedel violinske koncerte Lucijana Marije Škerjanca, Danila Švare, Matije Bravničarja in Primoža Ramovša ter vrsto drugih slovenskih del ter jih sam ali pa s Triom Tartini promoviral tudi v tujini. Na področju pedagoške dejavnosti so pomembne tudi njegove redakcije del svetovnih in domačih skladateljev. Za svoje delo je prejel številne državne nagrade in priznanja, kot so nagrada Prešernovega sklada, nagrada mesta Ljubljane, bil je imenovan za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani in za častnega člana ESTA Slovenije.  Dejan Bravničar je bil ena najmarkantnejših osebnosti med slovenskimi glasbeniki. S svojim umetniškim in pedagoškim prispevkom je zapustil trajno sled.

Posebno mesto v violinskem repertoarju zavzema šest skladb – solo sonate in partite - Johanna Sebastiana Bacha (1685 – 1750). Ta dela predstavljajo nesporen vrh violinske literature baročnega obdobja. Bach je v njih genialno izkoristil možnosti melodičnega inštrumenta za polifono zastavljen glasbeni stavek. Polifono vodenje glasov je izpeljal z uporabo arpeggiranih akordov in dvojemk. Skladbe niso le izvajalsko in kompozicijsko tehnične mojstrovine, pač pa se odlikujejo tudi z izjemno muzikalno invencijo. Bach je nekatere sam priredil za druge inštrumente, navdihovale pa so tudi generacije drugih skladateljev. Sonata v g-molu je prva v nizu teh skladb. Uvodni Adagio se spogleduje s francoskim slogom. Osrednji del sonate je Fuga, katere glasbeni material je skladatelj kasneje uporabil tudi v priredbi za orgle in za lutnjo. Siciliana je, kot pove že ime, italijansko intoniran stavek in pisan v kontrastnem B-duru, sledi pa mu virtuozno pisani sklepni Presto.
Adagio za violino in orkester v E-duru, K 261, Wolfganga Amadeusa Mozarta (1756 – 1791) je po vsej verjetnosti nastal kot nadomestni stavek za skladateljev Koncert za violino in orkester št. 5 v A-duru, K 219. Mozart ga je napisal posebej za violinista Antonia Brunettija, ki se je pritoževal, češ da je izvirni počasni stavek koncerta preveč »izumetničen«. Adagio se ni uveljavil kot nadomestni stavek koncerta, pač pa ga violinisti danes izvajajo kot samostojno skladbo. Skladba današnjim solistom v tehničnem pogledu sicer ne predstavlja posebnih težav, vendar so čudovite dolge melodične fraze, v katerih mora biti »vse na svojem mestu«, poseben interpretativni izziv. Za številne priredbe avstrijskega violinista Fritza Kreislerja se je izkazalo, da so v resnici njegove povsem izvirne skladbe. Pričujoči Rondo pa je prava priredba četrtega stavka iz znamenite Mozartove Serenade št. 7 v D-duru, K 250, imenovane Haffnerjeva. Že v izvirni skladbi je ob orkestru, ki ga poleg godal sestavljajo še po dve oboi, fagota, rogova in trobenti, posebej izpostavljen solistični violinski part. Verjetno je prav zato Kreisler stavek preoblikoval v učinkovito virtuozno solistično skladbo. 
Johannes Brahms (1833 – 1897) se je srečal s cigansko glasbo že na ulicah rodnega Hamburga, kjer so igrale različne skupine Romov, ki so zbežali pred revolucijo na Madžarskem. Pomembno je bilo tudi njegovo koncertantno sodelovanje z romskim violinistom Eduardom Reményijem. Leta 1868 in 1880 je izdal zbirki »madžarskih« plesov za klavir štiriročno in z njima nemudoma zaslovel. Romska glasba, za katero je zmotno mislil, da je madžarska, ga je tako prevzela, da najdemo njene odmeve tudi v številnih drugih skladateljevih delih. Zaradi priljubljenosti Madžarskih plesov so jih veliko prirejali za različne zasedbe. Nekaj priredb je napravil Brahms sam, druge pa številni drugi skladatelji, med katerimi izstopa Antonin Dvořak. Najbolj znane priredbe za violino in klavir so izpod peresa Brahmsovega prijatelja Josepha Joachima, ki jih lahko slišimo tudi na pričujočem posnetku.
Enega najslavnejših glasbenikov prve polovice dvajsetega stoletja Fritza Kreislerja (1875 – 1962) uvrščamo še danes med največje violiniste vseh časov. Burna življenjska pot ga je po šolanju na rodnem Dunaju vodila še na izpopolnjevanje v Pariz in v ZDA. Ker ga po povratku domov niso sprejeli med Dunajske filharmonike, je opustil glasbo in začel s študije medicine, a ne za dolgo. Vrnil se je k violini in sledila je bleščeča svetov- -7 na kariera. Zapustil je tudi viden opus izvirnih skladb in priredb. Violinisti danes najpogosteje izvajajo njegove miniature, ki jih je napisal kot dodatke za svoje koncertne nastope. Med njimi je še posebej priljubljena zbirka Alt-Wiener Tanzweisen (»Stare dunajske melodije«), ki obsega skladbe Libesfreud (»Ljubezenska radost«), Liebesleid (»Ljubezenska bol«) in Schön Rosmarin (Lepi rožmarin), od katerih sta zadnji dve predstavljeni na plošči. Lahkotnega dunajskega duha predstavlja tudi Caprice viennois (»Dunajski capriccio«), medtem ko povzema La Gitana (»Ciganka«) arabsko-špansko-cigansko pesem iz osemnajstega stoletja.
Med izjemne violinske virtuoze, ki so komponirali predvsem za lastne potrebe, sodi tudi Španec Pablo de Sarasate (1844 – 1908). Njegove skladbe poudarjajo predvsem virtuoznost na inštrumentu. V srednjem ustvarjalnem obdobju je zložil niz salonskih skladb, med katere sodi tudi Introdukcija in Tarantela, op. 43. Čeprav to ni Sarasatejevo najmočnejše delo, je med violinisti izredno priljubljeno, saj je nadvse primerno za violinistovo celostno predstavitev. Gola virtuoznost brez drugih interpretovih kvalitet za prepričljivo izvedbo skladbe namreč ne zadošča. Klavirsko spremljavo je Sarasate kasneje priredil tudi za orkester, zato skladbo večkrat izvajajo tudi v okviru simfoničnih koncertov.  - Navdih za sloviti klavirski valček La plus que lent (»Bolj kot počasi«) je Claude Debussy (1862 – 1918) našel ob kipcu Camille Claudel z naslovom »La Valse«. Skladbo je prvič izvedla popularna romska skupina in sicer v priredbi za godala v hotelu Carlton v Parizu. Naslov skladbe ne sugerira kakega izjemno počasnega tempa, pač pa se spogleduje s počasnim valčkom, ki je bil tedaj v Parizu še posebej priljubljen družabni ples. Skladba je ritmično izredno pestra in terja v izvedbi veliko rubata, s čimer se lahko izkaže interpret. Postala je zelo priljubljena in doživela veliko priredb. Priredba za violino in klavir je delo Léona Roquesa. 
Zaljubljen v tri oranže (»L'amour des trois oranges«) je največkrat izvajana in najbolj priljubljena opera ruskega skladatelja Sergeja Prokofjeva (1891 – 1953). Koračnica s konca drugega dejanja nosi verjetno eno najprepoznavnejših skladateljevih tem. Prokofjev je koračnico vključil v suito iz opere in jo priredil tudi za klavir. Za violino in klavir je koračnico priredil sloviti violinist Jascha Heifetz. 
Belgijski skladatelj in dirigent Eugene Ysaye (1858 – 1931) je bil eden največjih violinskih virtuozov svojega časa. Skladbe so mu posvečali Camille Saint-Saëns, Cesar Franck, Claude Debussy, Ernest Chausson in drugi. Proslavil se je tudi kot violinski pedagog. Velik vpliv nanj so imele Bachove skladbe za solo violino. V njih je našel navdih za svojo najpomembnejšo zbirko šestih sonat za solo violino op. 27. Vsako od sonat je napisal »na kožo« in posvetil enemu izmed tedaj najvidnejših violinistov. Sonata št. 3 v d-molu je posvečena romunskemu violinistu in skladatelju Georgesu Enescuju. Skladba je imenovana Balada in se oblikovno zgleduje pri Chopinovih istoimenskih delih. Uvede jo temačen recitativ v počasnem tempu s predstavitvijo tematskega materiala, ki je v hitrem nadaljevanju zelo kompleksno in pogosto presenetljivo polifono obdelan. Vpliv Johanna Sebastiana Bacha, ki sta ga Ysaye in Enescu izjemno cenila, še posebej pa Ciaccone v d-molu, je v Baladi več kot očiten.  Zecchiju in Hansu Leygrafu, v Parizu pri Pierru Sancanu in v Rimu pri Guidu Agostiju.

dr. Borut Smrekar

Skladbe:

Johann Sebastian Bach (1685-1750):
Sonata za violino solo št. 1 v g-molu, BWV 1001
1 Adagio 4:11
2 Fuga 5:26
3 Siciliana 3:38
4 Presto 2:56

Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791):
5 Adagio za violino in klavir v E-duru, K 261 6:56
6 Rondo za violino in klavir v G-duru, K 250 (prir. F. Kreisler) * 7:05
 

Johannes Brahms (1833-1897):
Madžarski plesi (prir. J. Joachim) o
7 Madžarski ples št. 1 v g-molu – Allegro molto 3:12
8 Madžarski ples št. 7 v A-duru – Allegretto 1:43
9 Madžarski ples št. 9 v e-molu – Allegro non troppo 2:32
10 Madžarski ples št. 20 v d-molu – Poco Allegretto 2:45

Fritz Kreisler (1875-1962):
11 Caprice Viennois (Dunajski Capriccio), op. 2 o 3:52
12 La Gitana (Ciganka) o 2:55
13 Liebesleid (Ljubezenska bol) • 3:36
14 Schon Rosmarin (Lepi rožmarin) • 1:55
 

Pablo de Sarasate (1844-1908):
15 Introdukcija in Tarantella, Op. 43 + 5:11
 

Claude Debussy (1862-1918):
16 La plus que lente (Še počasnejši valček) (prir. L. Roques) o 4:06
 

Sergej Prokofjev (1891-1953):
17 Koračnica iz opere Zaljubljen v tri oranže + 1:32
 

Eugene Ysaye (1858-1931):
18 Sonata za violino solo št. 3 v d-molu, op. 27 št. 3 “Balada” 6:47
 

Dejan Bravničar, violina
Aci Bertoncelj, klavir*
Mojca Pucelj, klavir⁰
Lidija Stanković, klavir●
Marijan Lipovšek, klavir⁺