MOJCA ZLOBKO & GODALNI KVARTET TARTINI

MOJCA ZLOBKO & GODALNI KVARTET TARTINI

Resna

Format: CD

Šifra: 110979

EAN: 3838898110979

Avstrijski skladatelj, čembalist in pedagog Georg Christoph Wagenseil (1715-1777) je ena najbolj zanimivih glasbenih osebnosti na evropskem glasbenem prizorišču v sredini 18.stoletja. Čeprav njegova bogata glasbena dediščina še ni dokončno raziskana, glasbeni učenjaki njegov kompozicijski opus ocenjujejo kot zelo pomemben vezni člen med poznim barokom in zgodnjim klasicizmom. Mali Georg Christoph je bil glasbeno nadarjen fantič, čeprav seveda še daleč ne tako nadarjen kot je bil njegov štirideset let mlajši sodobnik Wolfgang Amadeus Mozart. Podobno kot Mozart je fantič napisal izdaten sveženj skladb za instrumente s tipkami že v zgodnjih najstniških letih. Z njimi je tako navdušil dvornega skladatelja Johanna Josepha Fuxa, da mu je znameniti maestro takoj priskrbel cesarsko štipendijo za študij kompozicije in čembala. Kot Fuxov najljubši učenec je Wagenseil čez tri leta tudi prevzel učiteljevo mesto dvornega skladatelja, na katerem je ostal do svoje smrti. Tudi Wagenseil je v mladih letih dvakrat odpotoval v Italijo, kjer je prisostvoval izvedbi svojih oper in sledil razvoju italijanske opere v drugi polovici 18. stoletja. Wolfgang Amadeus je izredno cenil svojega starejšega prijatelja, saj je že pri šestih letih na dvoru Marije Terezije zaigral na klavir enega izmed Wagenseilovih koncertov, kasneje pa je igral mojstrove skladbe tudi na angleškem dvoru. Tudi Joseph Haydn je dobro poznal Wagenseilov kompozicijski opus in kar nekaj Wagenseilovih oper so med Haydnovim službovanjem v Eisendstadtu uprizorili na Esterhazyjevem dvoru. Wagenseilovi skladateljski prvenci so bili usmerjeni v komponiranje maš v poznobaročnem stilu v katerih skladatelj kaže izdatno kontrapunktično znanje. Pri tridesetih letih se je mladi mož usmeril k komponiranju oper, ki so bile kot se je spodobilo za dvornega skladatelja, namenjene članom cesarske družine ob njihovih rojstnih dnevih in godovih. V odrskih delih v katerih se je Wagenseil odrekel dolgim, razvlečenim recitativom in da capo arijam, se mojster že spogleduje z galantnim stilom. Še korak dalje v razvoju klasicizma pa s kontrastnimi temami in pomembnim deležem sonatne izpeljave predstavlja Wagenseilova simfonična in komorna glasbena dediščina. Preko sto simfonij in koncertov izmed katerih jih je velik del ohranjen v knjižnicah v Parizu, Londonu in Haagu odkriva s kompozicijskega pogleda poleg napredne sonatne oblike tudi novo glasbeno estetiko, prehod iz »obrtniškega« k galantnemu, individualnemu kompozicijskem tkanju preproste glasbene motivike. Največ skladateljevih koncertov za instrumente s tipkami je bilo, kot je bil v tistem času običaj, namenjenih častitljivim in premožnim ljubiteljskim glasbenikom. Med koncerti prevladujejo koncerti za spinet, čeprav imajo nekatere izmed teh skladb pripisano oznako, da se lahko izvajajo tudi z orglami, klavirjem ali celo s harfo. Orkestralno spremljavo koncertom ponavadi predstavljata dve violini in basso continuo. Domnevamo, da je priredba enega izmen koncertov za spinet tudi koncert za harfo, dve violini in violončelo v G duru. Koncert je izredno prijazna glasba s kompozicijskimi elementi zgodnjega klasicizma, številnimi drobnimi okraski, triolami in trilčki, simetrično fraziranimi melodičnimi linijami, izvrstno instrumentiranim počasnim stavkom in akcentuiranim med tutti in solo razčlenjenim Finalom.


Slovenski skladatelj in violinist Jani Golob ima v svojem kompozicijskem opusu mnogo »uporabne« glasbe namenjene npr. gledališču ali filmu oziroma napisane po naročilu za posebno priložnost. V ta sveženj glasbenih del lahko uvrstimo tudi kratko, dobro minuto dolgo glasbeno miniaturo za harfo in godalni kvartet z naslovom Mojci. Skladbo je skladatelj napisal leta 1995 v poklon harfistki Mojci Zlobko za koncert ob inauguraciji nove harfe, ki jo je glasbenica dobila s posredovanjem fundacije Gallus, ki podpira nadarjene glasbene umetnike. Miniaturo za harfo in godalni kvartet je Mojca premierno predstavila na koncertu v Festivalni dvorani skupaj z godalnim kvartetom Rožmarin, ki so ga sestavljali člani Simfoničnega orekstera RTV Slovenija. Kasneje je solistka skladbico tudi posnela z godalnim kvartetom Tartini. Kot večina Golobove »uporabne« glasbe prijazna skladbica ni zavezana nekemu določenemu stilu ali kompozicijski tehniki, saj gre skladatelju prvenstveno za določen glasbeni izraz v okviru glasbene postmoderne.


Ernst Theodor Willheim Hoffmann (1776-1822), ki je svoje rojstno ime v poklon salzburgškemu glasbenemu geniju kasneje spremenil v Ernst Theodor Amadeus, je večplastna umetniška osebnost na nemškem glasbenem prizorišču na prelomu 19. stoletja. Hoffmann je bil pisatelj, ki je s svojimi romantičnimi zgodbami vplival na številna znana glasbena dela, nadarjen slikar, avtor nekaterih odličnih karikatur in skladatelj, glasbeni esejist in utemeljitelj moderne glasbene kritike pred Robertom Schumannom in Richardom Wagnerjem. Njegov zajeten glasbeni opus je zaradi relativno konservativnega glasbenega izraza, ki bi ga lahko označili romantično klasicističen, v 19. stoletju počasi izgubil pomen. Šele pozna glasbena dela predvsem operi Aurora in Undine odkrivajo izrazite romantične poteze in dandanes sem ter tja najdejo pot tudi na operni oder. Iz zaprašene glasbene dediščine izstopa zaradi virtuoznega deleža harfe in zanimive spremljave godal tudi kvintet za harfo, dve violini, violo in violončelo. Glasbeni zgodovinarji domnevajo, da je Hoffmann napisal kvintet v prvih letih 19. stoletja, ko je med leti 1800 in 1806 kot vladni svetovalec (skladatelj je zaključil tudi študij prava) služboval v Varšavi. Po poročanju muzikologov je imel Hoffmann v poljski prestolnici izvrstne pogoje za glasbeno delovanje, saj je v Varšavskem glasbenem društvu prevzel mesto podpredsednika in dirigenta. Društvo, ki se je ponašalo z izvrstnim orkestrom, je pripravilo vsak teden koncert in pogosto je na koncertih kot pevec, pianist in dirigent nastopil tudi Ernst Theodor Amadeus Hoffmann. Ker je imel možnost, da je na koncertih kot dirigent orkestra Varšavskega glasbenega društva preigral svoja nova glasbena dela, je Hoffmann na Poljskem veliko komponiral in verjetno je v tistem obdobju napisal tudi kvintet za harfo, dve violini, violo in violončelo. Rokopis kvinteta je ohranjen v Pruski mestni knjižnici. Ko je glasbeni založnik Kuhnel prejel rokopis koncerta za harfo in godalni kvartet je zaradi tehnično zahtevnega deleža harfe sprva predlagal skladatelju, da skladbo preinstrumentira za klavir in kvartet. Hoffmann se je sicer sprva strinjal, toda kasneje je bila po dogovoru med založnikom in skladateljem zaradi specifične barvne palete harfe, ki poudarja romantično razpoloženje skladba natisnjena v originalu. Kot v večini Hoffmanove glasbene dediščine, se tudi v koncertu za harfo, dve violini, violo in violončelo skladatelj naslanja na kompozicijske značilnosti njegovih velikih vzornikov Wolfganga Amadeusa Mozarta in Ludwiga van Beethovna. Na Beethovna s kljubovalnimi poudarki spominja predvsem prvi stavek, medtem ko so nekatere zanimive modulacije v počasnem stavku značilnost Mozartovega kompozicijskega stavka. Še najbolj originalen je tehnično zahteven finale koncerta, ki potrjuje, da se je E. T. A. Hoffmann včasih odločil tudi za samosvojo glasbeno govorico.


Francoski skladatelj in dirigent André Caplet (1878-1925), je širšemu glasbenemu občinstvu manj znana glasbena osebnost. Kot dvanajstleten deček je najprej igral klavir v plesnem gledališču, pozneje pa se je uveljavil kot eden najbolj cenjenih francoskih dirigentov. Pomembno je bilo Capletovo srečanje z Claudom Debussyjem, ki je skladatelja zelo cenil in mu je zato tudi zaupal instrumentacijo nekaterih svojih glasbenih del. Po vzoru prijatelja Clauda Debussyja je Andre Caplet zgradil zanimiv, individualen, skoraj izoteričen glasbeni slog. Med skladateljevimi deli izstopa "Conte fantastique" (Maska rdeče smrti), programska skladba za harfo in godalni kvartet napisana po literarni predlogi fantastične zgodbe ameriškega pesnika in pisatelja Edgarja Allana Poa. V zgodbi se strah, ki je pisatelja preganjal vse življenje asimilira v vidno podobo rdeče smrti, ki s svojo močjo sega tudi na področje, kjer je človek na videz popolnoma varen. Capletu je z naturalističnim in ekspresivnim glasbenim slogom uspelo s pomočjo harmonije in instrumentacije zvočno izvrstno izraziti temačno razpoloženje, grozo, obup, zlo in smrt. V uvodu skladatelj najprej zvočno izvrstno naslika utrjeno, z železnimi dvermi trdno zapahnjeno opatijo s sedmimi sobanami fantastičnih oblik in barv, v katero se pred grozečo kugo za katero umirajo množice podložnikov v kraljestvu princa Prospera, zateče junaški princ s tisoč zdravimi prijatelji v upanju, da so v trdno zapahnjeni trdnjavi varni pred neozdravljivo boleznijo. V nadaljevanju skladbe skladatelju uspe s pomočjo udarcev na harfo tonsko odlično predstaviti bitje ogromne ebenovinaste ure, ki stoji v zadnji, najbolj skrivnostni sobani, okrašeni s težkimi črnimi zavesami in žarečimi krvavo rdečimi okenskimi stekli. Ebenovinasta ura je pomemben simbol v zgodbi Edgarja Allana Poa, saj njeno skrivnostno bitje simbolizira strah pred grozečo boleznijo. V drugem delu skladbe Caplet v razvoju povesti komponira grotesken valček kot simbol brezskrbnega plesa v maskah, ki je hkrati tudi smrtni ples, saj se med usodnim bitjem ure med plesalci v maskah nenadoma pojavi fantastična maska – Maska rdeče smrti. Akorde harfe spremljajo zapleteni obrazci godal, glissandi, flagioleti in tremoli. S svojim prihodom Maska simbolizira usodo. Pred njo nisi varen tudi v najbolj utrjeni trdnjavi, ne reši te niti največji pogum in brezskrbno življenje. Za princem Prospero, ki se prvi spopade z Masko rdeče smrti (usodo), po vrsti umirajo v sedmih sobanah eden za drugim njegovi prijatelji. Skladba se zaključi mirno, podobno kot se je začela. V daljavi ostaja trdno zapahnjena opatija s sedmimi barvitimi sobanami in v poslušalcu zamira temačno in resnobno razpoloženje.


Roman Leskovic

 

SKLADBE
 

Georg Christoph Wagenseil (1715- 1777):
Koncert za harfo, dve violini in violončelo/
Konzert für Harfe, zwei Violinen und Violoncello

1.Allegro 4.03 (poslušaj!)
2.Andante 4.44
3.Vivace 3.15


4.Jani Golob (1945) : Mojci za harfo in godalni kvartet 1.27 (poslušaj!)


Ernst Wilhelm Hoffmann (1776 -1812) :
Kvintet za harfo in godalni kvartet /
Quintett für Harfe und Streichquartett

5. Allegro moderato 7.33
6. Adagio 6.10
7. Allegro 4.24


Andre Caplet ( 1878 – 1925):
8. Fantastična pripovedka za harfo in godalni kvartet/
Conte fantastique pour harpe et quatuor a cordes 17.02

MOJCA ZLOBKO

Harfistka Mojca Zlobko Vajgl, izredna profesorica harfe  na ljubljanski Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani,  je  ustvarila bogato solistično kariero. Kot solistka nastopa v večini evropskih držav.
Diplomirala je na Akademiji za glasbo v Ljubljani, podiplomski študij harfe je zaključila na Visoki  šoli za glasbo in gledališče v Hamburgu .
Kot solistka je nastopala z mnogimi uglednimi orkestri kot so: Slovenska filharmonija in Simfoniki RTV Slovenija, Beograjska filharmonija, Berlinski simfoniki, Sarajevska filharmonija, Državna filharmonija Azerbajdžana v Bakuju, Kijevska filharmonija, Makedonska filharmonija, Orkester Dunajskega koncertnega združenja, Orkester Padove in Veneta, Stockholmski komorni orkester in drugi.
Večino svojega koncertnega udejstvovanja posveča komorni glasbi. V minulih letih je bolj ali manj redno sodelovala z Leipziškim godalnim kvartetom, z mednarodnim kvartetom Orpheus, z godalnim kvartetom Tartini in številnimi uglednimi solisti kot so: prvi flavtist Dunajskih filharmonikov Dieter  Flury, Tobias Lea (viola),  koncertni mojster Slovenske filharmonije Miran Kolbl, mezzosopranistka Bernarda Fink, flavtist Massimo Mercelli, flavtiska Ilze Urbane. Sodelovala je z mnogimi znanimi dirigenti kot so:  Ulf Schirmer, Leopold Hager, Pavel Dešpalj, Tetsui Honna, Roberto Benzi, Israel Yinon, Evan Christ, Roman Kofman, Peter Rundel, Uroš Lajovic, Marcello Viotti, Karen Kamenšek, George Pehlivanian in drugi.
Umetnica pogosto nastopa na mednarodnih glasbenih festivalih od Dubrovnika do Gabale, Schleswig Holsteina, Ljubljane, Rige, Dunaja, Ankare, Bahraina, Beograda, Ohrida in številnih drugih uglednih mednarodnih festivalih.
Glasbeni kritiki so v muziciranju Mojce Zlobko Vajgl razpoznavali  predvsem njeno muzikalnost, dovršenost in izpiljenost tehnike, široki barvni spekter in izrazito artikulacijo v harfni izgovorjavi.
Mojca Zlobko Vajgl je doslej posnela 8 zgoščenk.
Kot izredna profesorica za harfo in komorno igro na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani je na povabilo organizatorjev sodelovala kot članica mednarodnih strokovnih žirij na tekmovanjih harfistov v Avstriji in na Poljskem.