APZ TONE TOMŠIČ UNIVERZE V LJUBLJANI, DIRIGENT SEBASTJAN VRHOVNIK: VEČNI ČAS V HIP UJET

Zborovska

Format: CD

Šifra: 113741

EAN: 3838898113741

SKLADBE:
1. Damijan Močnik: AMOR ET BACCHUS 6:39 (poslušaj!)
Solo: Benjamin Fele | Tolkala: Franci Krevh
2. Gustav MAHLER/transkripcija Nana FORTE: LIEBST DU UM SCHÖNHEIT 2:45
3. Nana FORTE: TO SEE A WORLD IN A GRAIN OF SAND 4:17
Harmonika: Primož Kranjc
4. Gašper JEREB: LOVE IS MY SIN 4:31
Solo: Urša Šetina, Petra Frece, Neja Žitnik, Petra Rakić,Teodor Žalik, Andrej Oder, Mitja Fortič, Peter Smolič
5. Andrej MAKOR: PAISAJE 4:07
6. Tadeja VULC: VODOMETI 3:14
7. Tadeja VULC: KIP 4:23
Solo: Urša Šetina, Blanka Čakš, Anita Novak, Marjeta Trček, Zala Gluhič, Neja Žitnik, Barbara Slivnik, Miha Jejčič
8. Prir. Katarina PUSTINEK RAKAR: NOCOJ JE EDNA LÜŠNA NOČ 2:36
9. Prir. Katarina PUSTINEK RAKAR: KAK ŽALOSNO 3:15
10. Prir. Katarina PUSTINEK RAKAR: TI-DI-DI DRAJSA 3:40
11. Prir. Andrej MAKOR: ENA PUNCA 3:41
12. Prir. Andrej MAKOR: ČEZ TRI GORE 3:26
13. Prir. Nataša KOCJANČIČ: KAJ TI JE, DEKLICA? 3:13
Solo: Matej Velikonja
14. Prir. Mojca PRUS: ADAM IN EVA 2:27
15. Prir. Andrej MISSON: SPEIVAJ NAMA, KATICA 4:47
16. Prir. Tomaž HABE: HOD'TE K NAM NA KRES 3:13
Solo: Miha Kovačec
17. Prir. Lojze LEBIČ: KAKO KRATEK JE TA ČAS 3:54
Solo: Ana Gregorič, Benjamina Kolar, Matej Velikonja, Matej Kocen

Glasba je umetnost časa –
čaka, da se čas spomni nanjo,
je »večni čas, v hip ujet«,
ali pa jo čas šele sluti.

'Večni čas, v hip ujet' je zbirka slovenskih skladateljskih poti, kalejdoskop raznovrstnosti glasbenih jezikov, a križišče enakosti: v gostih, pastoznih zvočnih nanosih, ki so jih vajena slovenska ušesa. Ta so vajena tudi ljudske pesmi, čeprav le še redko zveni v svoji izvirni zvočnosti: glasbene obdelave in priredbe ji vdihujejo nadaljnje življenje, včasih celo vstajenje preteklega – če skladatelj v ljudski pesmi prepozna tisto, kar je v njej ljudskega, in če besedo zna razumeti v duhu materinščine. Skoraj vse zbrane in izbrane skladbe so nastale z mislijo na Akademski pevski zbor Tone Tomšič Univerze v Ljubljani – na številčno velik ansambel mladih glasov, študentov iz vse Slovenije ter slovenskih študentov izza državnih mej, in hkrati z mislijo na enega najboljših, po tekmovalnih dosežkih pa zagotovo najboljši slovenski zbor.

Izjemno uspešni skladatelj in zborovodja Damijan Močnik (1967) v svoj kompozicijski stavek rad vnaša glasbene elemente preteklih časov: to mu dodaja malce skrivnostno noto. Njegov glasbeni stavek je urezan po meri glasov: dobro premišljen, da pevcem ne dela nepotrebnih težav. S skladbo Amor in Bakhus sega po srednjeveških zelo posvetnih ritmičnih kiticah: v prvi strast ljubimcev, v drugi pa glasno pijanost pivskega bratca še podčrtuje s tolkali. Dvodelna kompozicija vleče k Orffovi kantati Carmina Burana, saj zajema iz istega vira – iluminiranega srednjeveškega kodeksa Buranus. Damijanu Močniku je namreč po skladbi Im-moralia na besedila iz Brižinskih spomenikov in omenjenega kodeksa ostalo še toliko glasbenih idej, da so zadostovale za novo skladbo, Amor in Bakhus (2011), ki jo je sam opisal kot »radoživo, s čvrsto plesno ritmiko, modalno obarvano melodiko in polnozvenečimi barvitimi akordi«.

Nana Forte (1981) je hrepenenje, ujeto v besede ene izmed Mahlerjevih uglasbitev Rückertovih pesmi, Liebst du um Schönheit/Mar ljubiš zaradi lepote, izjemno učinkovito ujela v dvozborsko transkripcijo: uzvočil jo je že marsikateri zbor. Skladateljica, ki je bila pevka APZ-ja, navduši tudi z uglasbitvijo Blakovih verzov To See a World in a Grain of Sand/V zrnu peska videti cel svet (2011). Neskončen pomen besed je ujela v valovanje glasov in valovanje večnega časa, trenutka v času, podobnega in neulovljivega kot zrak: »Kot idejno zasnovo skladbe sem uporabila igro med zvokom harmonike in zvokom zbora – dveh zvočnih barv, ki se mi zdita zelo blizu, se dobro dopolnjujeta in sobivata. Harmonika včasih izkrivlja zvočno sliko zbora, včasih jo harmonsko podpre in obogati, proti koncu mu ritmično nasprotuje in se poskuša izviti iz regularnosti, na koncu pa se z zborovskim zvokom povsem zlije. Igra dveh elementov v prenesenem smislu prikazuje tudi možnost različnih pogledov na svet – vse leži v načinu našega dojemanja in sprejemanja.«

Skladatelja in virtuoza na črno-belih tipkah, Gašperja Jereba (1985), je h komponiranju pritegnil eden izmed sto štiriinpetdesetih Shakespearjevih sonetov, ki se prične z verzom Love is My Sin/Moj greh ljubezen je (2012), »v občudovanju in spoštovanju« do stihov, »v katerih je pisec (verjetno vse svoje življenje) opisoval bitko med ljubeznijo in časom. Tako kot Shakespeare v svojih poznih sonetih opisuje dualnost med ljubeznijo in sovraštvom do tako imenovane Dark Lady, tako sem tudi sam razdelil mešani zbor na manjšo, štiriglasno skupino pevcev in preostali zbor, ki se med seboj prepletata muzikalno in pomensko.«
In dodaja, da so na njegov glasbeni stavek vplivale »renesančne harmonije in polifonija zgodnjega baroka«, poslušalec pa ob njem pomisli na angleške glasbene mojstre v senci 19. in začetka 20. stoletja.

Koprčan Andrej Makor (1987) v sebi združuje najbolj praktične strani, ki lahko odlikujejo zborovskega skladatelja: diplomo iz glasbene pedagogike ter študij solopetja in kompozicije. V njegovih partiturah se še zrcalita vpliva prvega mentorja kompozicije, Ambroža Čopija: v izpeljavi glasbenega gradiva, in zdajšnjega, Janija Goloba: v namenu in pristopu do komponiranja. To pa ne pomeni, da Makor ni spreten v iskanju svojega lastnega glasbenega izraza, ki ga usmerjajo predvsem izbrana besedila. Paisaje/Pokrajina Federica Garcíe Lorce je podobna našim primorskim pejsažem, od koder skladatelj izvira, prav gotovo zato se ga je tudi dotaknila »z omamnim besednim slikanjem, ki te v hipu vsrka v svojo brezčasnost. Občutenja med prebiranjem in poglabljanjem v samo zvočnost posameznih besed sem skušal ustvariti z zvokom in barvo zbora. Skladbo (2013) bi lahko primerjal z zvočnim akvarelom, kjer se barve glasov, harmonij in napetosti med seboj neprestano prelivajo iz ene v drugo.« Zborovske partiture Andreja Makorja so zdaj zelo priljubljene, to dokazujeta še njegovi priredbi istrske ljudske z beneškimi koreninami Ena punca (2014) in vsem znana Čez tri gore (2013) – a hkrati malo znana po napevu Janka Žirovnika, »ki daje pesmi bolj umirjen, speven značaj in je zaradi svoje drugačnosti« skladatelja tudi pritegnila k precej izvirni, korajžno zveneči priredbi.

Tadeja Vulc (1978) je ena tistih redkejših slovenskih ustvarjalcev, ki avantgardno misel vpenjajo tudi v svoje glasbeno ustvarjanje – v instrumentalne partiture bolj kot pa v vokalne; morda zaradi svojih lastnih vse bogatejših zborovodskih izkušenj? Izjemno iskrene skladateljičine misli 'so dobile zvok' v pesmi Kip Antona Funtka: »... ob branju sem takoj imela v sebi tudi zvočno podobo. Slišala sem glasbene misli, hkrati pa čutila dovolj svobode, da se pričnem z besedili tudi igrati. »Tadeja Vulc je že večkrat zajemala invencijo iz Funtkovih Epsko-lirskih slik: Smrt, zato predvideva, da se bo uglasbitvi Kipa (2011) v prihodnosti pridružila še kakšna. Skladbo Vodometi pa je spodbudila priljubljena pesem Nika Grafenauerja iz zbirke Stara Ljubljana. Iz te pesniške zbirke je skladateljica spletla kantato z istim naslovom za mešani zbor, soliste, pripovedovalca in orkester: Vodometi so edina a cappella skladba iz nje.

Čas včasih zakriva ljudske korenine z novimi nanosi življenja, včasih pa jih spet odkrije pod plastmi pozabe. Slovenski skladatelji imajo do ljudske glasbe spoštljiv odnos, včasih kar preveč, saj večina na njene zaklade gleda z distanco in največkrat v igri svojega glasbenega stavka ne gre dosti dlje od melodije, ritma in harmonije, ki jih v sebi skriva ljudska pesem. Dlje stopajo v geografskem pomenu besede, saj ustvarjalci prihajajo iz vse Slovenije in zamejstva: iz svojih krajev pa s seboj prinašajo tudi napeve.

Katarina Pustinek Rakar (1979) je z zajetnim zborovskim opusom za vse vrste zasedb zelo blizu ljudskemu izročilu. In ne le da ljudske napeve prireja in obdeluje: jih tudi oživlja, poje s svojo družino – tako kot jih je njej nekoč pel oče. Ljudske pesmi, ki jih je priredila, so doma na severu in vzhodu Slovenije. Kot piše sama, je v priredbi prekmurske Nocoj je edna lüšna noč (2009) »ohranila osnovno melodijo, le v zadnji kitici sem jo v skladu z besedilom odela v molovski melos, ki je mogoče celo bolj domač v tem predelu Slovenije. Ta del se ne konča s kadenco, ostane nedokončan, odprt in se razplete v dur kot hrepenenje, upanje.« V melodiji ljudske z naslovom Kak žalosno (2013) iz Kroga je takoj slišala harmonijo, besedilo, ki se ga je zavedela šele med komponiranjem, pa jo je »hipoma strašno pretreslo. Popolnoma sem se vživela v tožbo neznanega nesrečnega dekleta in imela občutek, da pišem skladbo vsem neznanim nesrečnim ženskam. Z željo, da bi take izpovedi postale del preteklosti in ne prihodnosti.« V kakšni slovenski dobro ubrani, veseli in razigrani pevski družbi še lahko slišite venčke ljudskih pesmi, izbranih tako, da ena pesem odgovarja drugi ali pa moškim v eni pesmi zbadljivo odpevajo ženske v drugi pesmi ...: tako je Katarina Pustinek Rakar spletla tudi ljudske motive pod naslovom Ti-di-di-drajsa (2012): zapel ji jih je tast, v istem zaporedju pa jih še danes prepevajo v okolici Kamnika, kjer živi tudi sama: »Preoblekla sem jih v svežo, bogatejšo in aktualnejšo zvočno podobo. Vsi motivi so predstavljeni v celoti, razen Vsi so prihajali – na tem mestu sem citirala začetna dva takta istoimenske skladbe enega najboljših slovenskih zborovskih skladateljev, Emila Adamiča, ki je prav tako živel in delal tudi v Kamniku.«

Nataša Kocjančič (1990) je tudi sama pevka Akademskega zbora Tone Tomšič Univerze v Ljubljani – in ta je usmeril njen glasbeni študij. Priljubljena Kaj ti je, deklica marsikomu zveni v Simonitijevi priredbi, nič kolikokrat pa zahaja tudi v lahkotnejše glasbene vode. Izpeljava obdelave Nataše Kocjančič zveni polifono in presojno: ulovi melodijo v enem glasu in jo poda drugemu, tretjemu ... šestemu, sedmemu. »Na Sebastjanovo pobudo je bila Deklica lani napisana prav za APZ. Z željo po ohranitvi ljudskega tako v slišnem kot v vzdušju sem se s spoštovanjem lotila obdelave. Naj se moja perspektiva skladbe predstavi sama – v življenju si kdaj pa kdaj lahko pustimo biti žalostni.«

Mojco Prus (1982) je na slovensko zborovsko sceno leta 1999 »izstrelil« prav APZ Tone Tomšič z njeno prvo skladbo, temperamentno priredbo ljudske Šürka je Tisa. V obdelavo ziljske ljudske Adam in Eva (2014, iz Št. Štefana in po zapisu Oskarja Deva) jo je pritegnila hudomušnost pesmi, morda pa tudi vsebina z zrnom resnice? »Skladba se začne s kratkim, zadržanim uvodom, ki se ponovi tudi v drugi kitici. Obe kitici sta strukturno in melodično podobni, napev pa se tako v melodiji kot tudi v tempu in dinamiki stopnjuje – v prvi kitici do dramatičnega zaključka, ko Bog par vrže iz raja, in v drugi kitici do najpomembnejše ugotovitve: da ženske lahko zapeljemo tudi najmodrejše može.«

Tudi skladatelj, zborovodja in strokovnjak za glasbeno teorijo ter avtor številnih vokalno-instrumentalnih del, Andrej Misson (1960), je prepričan, »da imamo Slovenci v ljudskih pesmih neizmerno bogato dediščino. Številne zvenijo iz globin našega spomina, skladatelji jim radi ukrojimo različne večglasne obleke in jih tako odenemo v vrsto bogatih zvočnih podob. Eno takih oblačil z nekoliko več niti in barv sem že leta 2003 stkal tudi sam. In vesel sem, da so si ga apezejevci pod občutenim vodstvom Sebastjana Vrhovnika izvrstno zvočno oblekli.« Andrej Misson, doma v Škofji Loki, je segel po napevu iz vzhodne Slovenije, iz Črenšovcev: po žalostni pesmi Speivaj nama, Katica. Hrepenečo vsebino ljubezenske ločitve je v svoji glasbeni izpeljavi še zaostril s trpkostjo disonanc: a ji v svetlobi »sonca, meiseca in zveizd« dodal tudi upanje v pomenljivi, sredinski modulaciji.

Tomaž Habe (1947) je v mislih slovenskih glasbenikov predvsem pedagog in strokovnjak za solfeggio ter izjemno praktičen skladatelj, ki uresničuje želje tudi najbolj nenavadnim zasedbam. Vokalna glasba je v njegovem opusu stalnica, priredba Hod'te k nam na kres (2011) je nastala po več belokranjskih motivih: »Ob dveh belokranjskih ljudskih Mara županova/Kresna pesem in Oj, Ive, k nam na kres ter motivu iz črnomaljske Al' je kaj trden ta vaš must sem želel ustvariti enotno, zaokroženo skladbo. Začenjam s klicem in povabilom na kresovanje, ki se v durovskem allegru razvije v rajanje z medklicem poziva. Vabilu se v molovski tonaliteti odzove tudi Ive. Pridruži se plesu do sklepnega začetnega motiva. Napeve sem ohranil nespremenjene. Harmonskemu štiriglasju sem se izogibal, saj ni tipično belokranjsko. Več je ponavljajoče se motivike in ostinatov.«

Pa smo na koncu – ali pa na začetku.
Kajti glasba je umetnost časa –
zveni, ko se čas spomni nanjo,
je »večni čas, v hipu ujet«,
ali pa čase preroško napoveduje.

Zdi se, da se neulovljivost in neizprosno odtekanje časa nista kaj dosti dotaknila slovenske skladateljske alfe in omege, glasbe Lojzeta Lebiča (1934); ne nazadnje še sam trdi, da se »človek v zadnjih tisočletjih ni kaj dosti spremenil, le okoliščine so se«. Skladatelj je prepričan, da je v materinščini in glasbi isti duh, in morda je to prepričanje vir njegovih številnih zborovskih obdelav ljudskih pesmi: »Ziljska ljudska Kako kratek je ta čas, ki jo je že pred več kot sto leti zapisal Dev, me je pritegnila tako po besedilu: dialogu med mrtvim in živim, kakor tudi po izjemno zaokroženi melodičnosti in v njej prikriti harmoniji. Vse to sem pri obdelavi želel ohraniti. Nekoliko sem posegel v obliko: srednji del – druga kitica besedila je glasbeno variirana, podaljšana ter usmerjena k dinamičnemu vrhu. Ta izzveni v otožni vzklik. Tretjemu delu, enakemu prvemu, pa je dodana kratka coda.«

Brigita Rovšek