Resna glasba

JANKO ŠETINC

JANKO ŠETINC - SLOVENSKI KLAVIRSKI KVARTET: CLAUDE DEBUSSY/MAURICE RAVEL/GABRIEL FAURÉ (2014)

Format: CD

Šifra: 113383
EAN: 3838898113383

JANKO ŠETINC - SLOVENSKI KLAVIRSKI KVARTET: CLAUDE DEBUSSY/MAURICE RAVEL/GABRIEL FAURÉ JANKO ŠETINC - SLOVENSKI KLAVIRSKI KVARTET: CLAUDE DEBUSSY/MAURICE RAVEL/GABRIEL FAURÉ

Vrhunski pianist in čembalist, pedagog in glasbeni kritik Janko Šetinc se je rodil 27. aprila 1932 v Mariboru. Tukaj je končal klasično gimnazijo, leta 1961 pa je diplomiral na ljubljanski Akademiji za glasbo pri profesorju Marjanu Lipovšku. 1969. je tam končal še podiplomski študij. Izpopolnjeval se je iz klavirja v Londonu pri pianistu K.  Taylorju in iz čembala v Pragi pri čembalistki Z. Ružičkovi.
Za pianistom in čembalistom Jankom Šetincem so tri desetletja in pol koncertiranja, več sto nastopov. Leta 1965 je debitiral v Ljubljani z orkestrom Slovenske filharmonije.  Igral je Beethovnov Tretji klavirski koncert. Kritik Janez Hoefler je tedaj zapisal med drugim: „…pianist Janko Šetinc je pripravil prijetno presenečenje za poslušalce s svojim mehkim in toplim tonom, s preprosto, logično, a z veliko muzikalnosti izdelano igro, ki ne stremi k blestečim, a praznim zunanjim učinkom. Leta 1969 je kritik Primož Kuret zapisal med drugim: „Njegov odnos do skladbe je jasen in pretehtan, sodoben in iskren. Z izredno diferenciranim tonom in veliko sugestivno izrazno močjo, ki veje iz vsake njegove izvajane skladbe, se uvršča Šetinc v sam vrh slovenske pianistike‘‘ … Tri desetletja kasneje piše o koncertu Brahmsovih sonat v Zagrebu kritik Nenad Turkalj: „…Tonko Ninić je k sodelovanju pritegnil uglednega slovenskega pianista Janka Šetinca, umetnika dolgoletne uspešne kariere. … Poleg perfekcije njegove igre ga je odlikoval tudi temperament …‘‘
Janko Šetinc je nastopal kot solist in komorni muzik doma in v tujini. Njegovo klavirsko in čembalsko igro je odlikovala bogata tehnika in sugestivna izrazna moč. Kot komorni muzik je igral v vseh zasedbah od dua do noneta, zlasti pa v stalnih zasedbah, kot so sloviti Collegium Musicum Maribor, ki ga je ustanovil leta 1968, ko je zasnoval tudi festival baročne glasbe. Tudi v Triu Cavaliere in v Slovenskem klavirskem kvartetu je muziciral. Seznam vrhunskih predstavnikov domače in mednarodne glasbene scene, s katerimi je sodeloval, je impresiven: Irena Grafenauer, Igor Ozim, Primož Novšak, Miha Pogačnik, Tonko Ninić, Miloš Mlejnik, Valter Dešpalj, Branimir Slokar, Marjana Lipovšek, Ondina Otta, Marie Claude Chappuis, Clara Dent, Dag Jensen, Vladimir Mendelsohn ... Kot solist je nastopal z orkestri Slovenske, Mariborske filharmonije, RTV Ljubljana, z Zagrebškimi solisti, komornim studiem Zagrebške filharmonije, z Dubrovniškim mestnim orkrestrom, Slovenskim komornim orkestrom ... Nastopil je v vseh glasbenih središčih Slovenije, nekdanje Jugoslavije in v mnogih evropskih kulturnih centrih, kot so London, Pariz, Dunaj, Milano, Benetke, Budimpešta, Helsinki, Gradec, Bratislava ... Sodeloval je na številnih domačih in tujih glasbenih festivalih.
Bil je na začetku vsega, kar se je visokokakovostnega umetniškega spočenjalo v Mariboru. Pobudnik, idejni in umetniški vodja Festivala baročne glasbe je bil. Več kot dve desetletji so ga prirejali v viteški dvorani mariborskega gradu. Festival je načrtoval že leta 1967. Iz izpetega baročnega festivala je 1993. zrasel po Šetinčevi zamisli v sodelovanju s Koncertno poslovalnico Narodnega doma Maribor Glasbeni september. Od samih začetkov je festival naselil mnoga dotlej nepoznana prizorišča, cerkve, gradove, dvorce po regiji. Pritegnil je vrhunske glasbenike iz sveta, žal pa je po šestih letih zaradi zunanjih dejavnikov zaprl to pomembno poglavje svojega življenja. Pa ravno, ko je festival zrasel, bil na vrhuncu. Z Glasbenim septembrom je profesor Šetinc izpolnili svoj življenjski cilj po vrhunski komorni prireditvi, kakršne je srečeval kot pianist in čembalist po Evropi. Temeljni motiv za realizacijo Glasbenega septembra mu je bila „komunikacija kot doživetje živega vzajemnega muziciranja in ustvarjalnega sodelovanja“. To druženje je bilo vir posebne energije in navdiha. „Lepota neke umetnine zaživi šele takrat, ko jo poslušalec doživi. Umetnik in občinstvo se šele drug z drugim, drug ob drugem zavesta samega sebe,“ je zapisal. Preveč je pozabljeno, da je imel na desetine koncertov, kjer je mladim z igranjem in komentarji predstavil delo in življenje pomembnih skladateljev. Prilagojeno starosti je mladim poslušalcem z orkestrom kot solist in v različnih komornih zasedbah na številnih koncertih prikazal lastnosti in zmogljivosti pihal, godal, vseh človeških glasov posamič in v soigri ter te koncerte ciklično zaokrožil. V štirih zaporednih letih se torej noben spored ni ponovil. V Sloveniji do tedaj takega intenzivnega dela za Glasbeno mladino še ni bilo.
Štiri desetletja je bil pedagog na Srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru, pa tudi na pedagoški fakulteti v Mariboru in tudi v Velenju. Bil je zagnan mentor mnogim, ki so danes cenjeni umetniki, pianisti, dirigenti … Zaznamoval jih je s svojo neizprosno vrednostno orientacijo v umetnosti.
Prejel je številna priznanja in nagrade, kot so študentska Prešernova nagrada za umetniške dosežke, nagrada tedanje Skupščine občine Maribor za umetniško delovanje, Red dela s srebrnim vencem, priznanje Glasbene mladine Slovenije, priznanje Glasbene mladine Maribor in Glazerjevo nagrado 1992, najvišje priznanje mesta Maribora umetnikom in kulturnikom, za življenjsko delo, pa nagrado Julija Betetta, nagrado Dr. Romana Klasinca, nagrado Konservatorija za glasbo in balet Maribor.
Čeprav za jubilantov življenjski slog velja Horacov rek Beatus ille, qui procul negotiis (Blagor tistemu, ki je daleč od dnevnih trzljajev), bi bil greh, če ne bi bil najtehtneje in nespregledljivo ‚„vpleten‘‘ tudi v medije. Njegov dolgoletni glasbenokritiški opus sodi med najkakovostnejše pri nas. Malo kritikov je, ki bi tako zaznamovali svoj čas z neomajnimi, strokovno podkovanimi stališči, ki se vedno zazirajo globoko nazaj in daleč naprej, ki znajo zmeraj najti pravo mero konstruktivnosti. Nikoli ne ruši, temveč usmerja in izobražuje, tudi ko je najbolj strog in kritičen. Široko humanistično znanje in neobičajni razgledi po vseh umetnostih so zaslužni za to.
Njegove kritike so vedno poučni ekskurzi v zgodovino glasbe, umetnosti nasploh, in so zmeraj navdihujoče refleksije v žlahtnem slogu. Ko napiše, da ‚„dirigentu ni uspelo, da bi se v celoti pogreznil v Brahmsov duhovni svet‘‘, to zares utemelji v globino in kulturnozgodovinsko argumentira. Takim poznavalskim analizam ni para v sodobni slovenski glasbeni kritiki umetnostne glasbe pri nas. Dokaz, da je edino vrhunski, mednarodno realizirani glasbenik v vseh legah ustvarjalnosti lahko idealni kritik.
Z njegovim podpisom pridobiva sleherno pisanje o glasbi nespregledljivo tehtnost in lepoto.
Melita Forstnerič Hajnšek


FAURÉ, DEBUSSY, RAVEL

Trije velikani evropske glasbe, Gabriel Fauré (1845-1924), Claude Debussy (1862-1918) in Maurice Ravel (1875- 1937), so delovali v času usodnega prehoda iz devetnajstega v dvajseto stoletje. V zgodovino so se zapisali z zlatimi črkami, saj so po dolgem času francoski instrumentalni glasbi povrnili svetovno veljavo.


Fauré je razvil samosvoj, klasično izoblikovan, obvladan in izredno poetičen glasbeni izraz, prežet s francosko zvokovno občutljivostjo. Ko občudujemo nesporno umetniško veličino njegovih del, se ne moremo načuditi, da ga glasbeni svet zunaj Francije dolgo ni poznal. Progresistično usmerjeno dvajseto stoletje ga je sprva nekako prezrlo, kasneje pa je nanj pozabilo. Eden pomembnejših vzrokov je gotovo ta, da so ga sočasne, vznemirljivo nove draži impresionizma kratko malo preplavile. Glasbena zgodovina je imela kar nekaj težav, ko je hotela skladatelju prilepiti etiketo neke smeri oziroma pripadnost temu ali onemu izmu; pri tem je spregledala, da se tuji vplivi niti dotaknili niso Fauréjeve v sebi sklenjene, samonikle in umetniško samozavestne glasbe. Nekateri so v njem videli predhodnika impresionizma, drugi so ga zaradi dosledne formalne strogosti in logičnega razvoja skladb primerjali z Brahmsom. Svojim učencem, med katerimi je bil tudi Ravel, je vcepljal zanesljiv občutek za formalno gradnjo, zadržan espressivo in prozoren zven, zato so ga označili za praočeta neoklasicizma. Eni so videli v njem konservativca, drugi pa najzgodnejšega predhodnika nove glasbe. Fauréjeva umetnost ni revolucionarna, če pod to oznako razumemo glasnost, eksplozivnost in senzacionalnost. Prav nalahno prihaja, rahlo in tiho, kot da bi bila namenjena intimnim poznavalcem. Vse se dogaja brez hrupa, ljubeznivo, z mirnim dihom, zato je razumljivo, da se je predvsem posvečal klavirju, samospevu in komorni glasbi. V Klavirskem kvartetu op. 15 nas kot prevladujoča vrednota prevzame očarljivost melodij s svojo himnično širino, nezamenljivim šarmom in sublimno lepoto, ki nikoli ne zaidejo v banalnost. Čeprav ta glasba prekipeva od čustvene topline, muzikantskega zanosa in razkošnega navdiha, se ne odreče prekrasni uravnoteženosti in tisti serenitas - vedrosti, čistosti in umirjenosti, ki je davno tega krasila Mozartovo glasbo.

Debussy je, kljub navezavi na Chopina, Liszta in Musorgskega, razvil popolnoma nov klavirski slog, pravzaprav novo estetiko – impresionizem, iz katerega so črpale naslednje generacije, začenši z Bartokom, de Fallo, Stravinskim, Schönbergom, mladimi Francozi, pri nas pa s Škerjancem in drugimi. Kdor je hotel s toni izraziti odseve v vodi, ni mogel uporabiti tradicionalnih akademskih melodij; izumiti je moral popolnoma novo klavirsko tehniko. Debussyjeva izvirna tonska govorica je vzbujala v poslušalcu vtise in občutke, ki jih doslej niti slutil ni. Te novosti niso bile plod samovolje ali želje po senzaciji, temveč jih je skladatelju narekovala osnovna ideja skladbe. Ni želel glasbenega portretiranja slik resničnosti, temveč je stremel k združitvi duhovne resničnosti z občutjem dojetih vtisov narave. Trdil je, da gre pri tej združitvi za skrivnostno soglasje med naravo in ustvarjalno domišljijo. Debussy je mojster zvokovne diferenciacije, niansiranja in občutljivosti, ki se izražajo brez patosa. Tuje mu je vse retorično, spekulativno in monumentalno, saj stremi k svobodi brez intelektualnih shem. O svojem notranjem pejsažu poje z naivno nedolžnostjo otroka. Suite bergamasque je neobteženo in sveže mladostno delo, ki ga je napisal v Italiji kot prejemnik rimske nagrade. Sodi še v sklop zgodnjih konservativnih del, ki pa že kažejo rokopis genialnega ustvarjalca. V tretjem stavku – nežni razpoloženjski sliki »Mesečina «, je že zaznati zametke impresionizma. Ta se v zreli, blesteče oblikovani skladbi „Odsevi v vodi« razcveti v stotinah barvnih odtenkov.

V primerjavi z Debussyjem je Ravel v svojem izraznem razponu bolj omejen, hladnejši, bolj zadržan in bolj zavezan tradiciji. Z občutkom za obliko in kakovost, s težnjo po elegantnih linijah, z zaničevanjem vsega vulgarnega in z metronomskim čustvenim hladom je krotil svoje skrito nagnjenje do romantike. Bistvo te drže je najbolje označil sam, ko je dejal, da ljudje govorijo o krhkosti in skoposti njegovega srca, da pa so v zmoti, kajti »mi Baski doživljamo strastno, le da tega navzven ne kažemo«. Sonatina je mikaven primer skladateljskega mojstrstva, s katerim je svoj izvirni, moderni slog z minuciozno natančnostjo vgradil v klasične zakonitosti sonate. V svoji prozornosti in nežnosti je primer rafinirane, filigransko izdelane umetnosti, ki je obrnila hrbet nabrekli patetiki iztekajočega se devetnajstega stoletja. V evropsko glasbo je ta umetnost prinesla osvežitev in vrnitev h klasični preprostosti. Prekipevajoča virtuoznost tretjega stavka kontrastira učinkovito s komorno zadržanostjo prvih dveh.

Fauréju, Debussyju in Ravelu je skupno to, da je klavir njihov poglavitni izrazni medij. Tehnične in izrazne možnosti instrumenta je vsak razvil po svoje, vsi pa do tistih višav, ki jih odtlej nihče ni presegel. Ne gre za pianistično spretnost in virtuozno znanje, temveč za skrajno diferencirano tonsko kulturo, specifično zvokovno občutje in kristalno jasnost in preciznost. Glasbo vseh treh družijo vrednote, s katerimi sicer radi označujemo francosko umetnost: dovršenost, uravnoteženost, prefinjenost, eleganco in esprit.

Janko Šetinc

 

SKLADBE:
C. Debussy: Suite Bergamasque
1. I. Prélude 4:23 (
poslušaj!)
2. II. Menuet 4:21
3. III. Clair de lune 4:58
4. IV. Passepied 4:09
5. C. Debussy: Reflets dans l'eau 5:53
M. Ravel: Sonatine
6. I. Modéré 4:21
7. II. Mouvement de menuet 2:56
8. III. Animé 4:16
Janko Šetinc – klavir

G. Fauré: Kvartet št. 1 v c-molu, op. 15
9. I. Allegro molto moderato 10:44
10. II. Scherzo (Allegro vivo) 6:17
11. III. Adagio 10:03
12. IV. Allegro molto 9:24

Slovenski klavirski kvartet
Gorjan Košuta – violina
Črt Šiškovič – viola
Miloš Mlejnik – violončelo
Janko Šetinc - klavir


Posneto:
Kazinska dvorana SNG Maribor, 26.9.1983 (1-4)
Radio Slovenija – Studio 13, 17.4.1979 (5-8)
dvorana Slovenske filharmonije, 26.3. in 4.4.1980 (9-12)

Cena: 11,07 EUR

Moja košarica

Vaša košarica je prazna.

Moj račun