ŽIGA BRANK (VIOLINA), DUNJA ROBOTTI (KLAVIR): H. W. ERNST, W. A. MOZART, L. VAN BEETHOVEN
Resna
Format: CD
Šifra: 111839
EAN: 3838898111839
12,41 EUR
Žiga Brankje violinist, koncertni glasbenik, od septembra 2010 tudi profesor violine na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Bil je koncertni mojster orkestra SNG opera in balet Maribor, član orkestra Slovenske filharmonije ter Zagrebških solistov. V preteklih letih je za arhiv RTV Slovenija posnel številna dela Johanna Sebastiana Bacha in Eugèna Ysaÿeja za solo violino. Veliko je nastopal kot solist z
orkestri, najopaznejši pa je bil koncert v abonmajskem ciklusu Simfoničnega orkestra RTV Slovenija maja 2009. Izvedel je več samostojnih recitalov po vsej Evropi (Slovenija, Hrvaška, Italija, Avstrija, Nemčija, Nizozemska, Švica, Belgija, Irska), med katerimi so bili številni radijsko ali televizijsko snemani ter tudi v živo predvajani.
Svoje šolanje je začel v Ljubljani pri M. Kosiju in ga nadaljeval kot mladi študent na Visoki šoli za glasbo v Rostocku pri prof. C. Hutcap in nato na Visoki šoli za glasbo v Karlsruheju, kjer je v razredu prof. J. Rissina tudi diplomiral. Izpopolnjeval se je na seminarjih oz. mojstrskih tečajih pri mnogih profesorjih in izvajalcih mednarodnega slovesa, kot so I. Ozim, Z. Bron, E. Čugajeva, M. Yashvili in G. Zhislin.
V času študija je prejel pomembne nagrade. Srednja glasbena in baletna šola Ljubljana mu je leta 1995 podelila prvo Škerjančevo nagrado za izjemne uspehe pri umetniškem uveljavljanju šole. Naslednje leto je na nemškem zveznem tekmovanju »Jugend Musiziert« prejel 2. nagrado, leta 2003 1.nagrado na slovenskem državnem tekmovanju »Temsig«, kasneje pa je se je udeležil natečaja za izposojo violine iz državne zbirke Baden-Württemberg in za leto dni dobil v last violino F. Ruggierija iz leta
1680.
Trenutno igra na violino C. A. Testore iz leta 1739.
Dunja Robotti je svojo glasbeno pot začela na Konservatoriju v Bruslju v razredu profesorja Blumenthala in diplomirala na Umetnostni univerzi v Berlinu pri profesorjih H. Leygrafu in G. Savi. Izpopolnjevala se je na seminarjih iz interpretacije samospevov pod mentorstvom D. Fischer-Dieskaua in A. Reimanna in mojstrskih tečajih, ki so jih vodili V. Margulis, G. Sándor in G. Sebök.
Dunja Robotti je dobitnica številnih nagrad na mednarodnih tekmovanjih; na tekmovanjih Claude Kahn in U.F.A.M. v Parizu je osvojila prvo nagrado, na tekmovanju International Meeting of Pianists v Pointoisu (Francija) tretjo in na tekmovanju Città di Marsala peto nagrado. Bila je tudi finalistka na tekmovanju Franz Schubert and Music of the 20th Century v Gradcu.
Robottijeva že od 10. leta redno nastopa kot solistka z orkestri. Na koncertih komorne glasbe in samospevov sodeluje z najvidnejšimi glasbeniki in zasedbami, nastopa pa tako v Evropi kot v Severni in Južni Ameriki. Tujemu občinstvu se je predstavila na recitalih na najuglednejših koncertnih prizoriščih v Evropi, kot so dvorana Berlinske filharmonije, Koncertna hiša v Berlinu (Konzerthaus Berlin), Kölnska filharmonija in Herkulova dvorana (Herkulessaal) v Münchnu, in na festivalu Schubertiade
v Feldkirchu.
Udeležila se je številnih radijskih snemanj za WDR in Radio Bremen, na radijih Sender Freies Berlin in Bayerischer Rundfunk pa sodeluje kot izvajalka manj prepoznavne madžarske komorne glasbe.
Robottijeva že leta deluje kot korepetitorka za godala na Umetnostni univerzi v Berlinu, nedavno pa je enako delo sprejela še na Glasbeni univerzi v Nürnbergu. Kot stalna korepetitorka sodeluje na priznanih mojstrskih tečajih: na Akademiji Carla Flescha v Baden-Badnu in Vaduzu (Liechtenstein). Dunja Robotti je članica številnih glasbenih ansamblov, kot sta Ensemble Mediterrain in avantgardna glasbena skupina Continuum, večkrat je bila tudi gostja festivala Festival Musica Mallorca. Je
ustanovni član tričlanske klavirske zasedbe Xinowa Sej in komorne skupine, ki izvaja »žepno operetto« Ko moški sreča žensko (“Mann trifft Frau”).
Skladbe: 1. H. W. Ernst: Introdukcija in variacije na temo “Poslednja vrtnica”
2., 3. W. A. Mozart: Sonata za klavir in violino št. 1 v G – duru, KV 301
2. Allegro con spirito, 3. Allegro(poslušaj!) 4., 5., 6., 7. L. van Beethoven: Sonata za klavir in violino št. 10 v G – duru, Op. 96
4. Allegro moderato, 5. Adagio espressivo, 6. Scherzo, 7. Poco Allegretto
Heinrich Wilhelm Ernst(1814-1865) je bil violinist, rojen v Brnu. Izobraževal se je na dunajskem konzervatoriju. Bil je eden velikih mojstrov svojega instrumenta, virtuoz. Velik vpliv nanj je imel Niccolò Paganini, ki ga je Ernst slišal na Dunaju leta 1828. Nato mu je sledil in poslušal njegove koncerte, da bi se učil in prekosil tako imenovanega “vražjega violinista”. O nenehnem tekmovanju z velikim virtuozom pričajo
tudi številne kompozicije H.W.Ernsta, ki sodijo med tehnično najbolj zahtevna dela, pisana za violino. Med te uvrščamo tudi ciklus šestih polifoničnih etud, ki jih je napisal že upokojen v Nici.
Introdukcija in variacije na irsko temo “Poslednja vrtnica” nastopi v tem ciklusu kot zadnja. Po strukturi je skladba podobna Paganinijevim kompozicijam; sestavljajo jo uvod, tema in virtuozne variacije. Paganini je v svojih skladbah največkrat uporabljal teme in arije iz italijanskih oper. Variacije, ki so sledile, so bile za poslušalce osupljive zaradi neverjetnih tehničnih sposobnosti, ki jih je Paganini z izvedbo izkazoval. V tem primeru je drugače, kar se opazi že v
temi, ki si jo je Ernst izbral. “Poslednja vrtnica” je ljudska melodija irskega izvora, ki ne nosi svojega imena zaman. Tema je topla, enostavna in romantična. Tako tudi elementi violinske tehnike, predstavljeni v variacijah, kot so arpeggi, richocheti, dvojni flageoleti, akordi, pasaže po eni struni, pizzicati, ne izzvenijo v službi tehnične osupljivosti in koncertne dramatike, temveč služijo glasbi. Zelo znana je na primer četrta variacija, duet na enem samem instrumentu, kjer ob spremljavi
hitrih razloženih akordov istočasno zazveni tema “Poslednja vrtnica”- tokrat v pizzicatih.
Wolfganga Amadeusa Mozarta (1756-1791) (ali Johannesa Chrysotomusa Wolfgangusa Theophilusa Mozarta, kot se glasi njegovo krstno ime) vedno enačimo z enostavnostjo, igrivostjo in genialnostjo. Svoje prve violinske sonate je pisal že v otroštvu. Kljub temu, da je Sonata za klavir in violino KV 301 nastala v njegovem kasnejšem obdobju, ima zelo mlad karakter. Napisana je bila v Mannheimu, ko je imel Mozart 22 let. Takrat je bil že izkušen komponist violinskih
del, saj je svoje koncerte za violino spisal že dve leti prej. Zanimivo, da se tema te sonate dotika enakih elementov, kot jih nosi irska tema “Poslednja vrtnica”. Še več kot to: osnovni glasbeni gradniki, melodični in harmonični, ki določajo karakter in atmosfero, so popolnoma enaki.
Lahko bi rekli, da je bil Mozart velik romantik, ki je živel v obdobju klasicizma. Njegova genialnost se kaže v tem, kako je moč uporabiti tako osnovne gradnike, kot jih lahko srečamo tudi v ljudskih pesmih, iz njih zložiti temo sonate in na osnovi nje razviti celotno kompozicijo.
Enako mojstrstvo opazimo tudi pri Ludwigu van Beethovnu (1770-1827), ki je med mojstri kompozicije znan kot eden največjih “arhitektov”. Njegovo ljubezen do pastoralne atmosfere in preprostih motivov je moč čutiti tudi v njegovi zadnji, štiristavčni sonati za violino in klavir, op. 96. Ta sonata je v kontrastu s prejšnjima deloma na zgoščenki, saj sta obe kompoziciji, “Poslednja vrtnica” in Mozartova sonata, deli mlajšega karakterja.
Mnogi glasbeniki imenujejo to sonato “transcendentalna”. Uvodni motiv odpre to veliko sonato v drugačnem, bolj oddaljenem karakterju. Glasbeni elementi, ki jih skladatelj uporablja že na začetku prvega stavka, so spet zelo enostavni in natančno uporabljeni. Vsem ljubiteljem te sonate je, na primer, poznan del z enostavnimi razloženimi akordi po uvodnih frazah prvega stavka: njihove menjave bi nas nedvomno spominjale na delo kakšnega romantičnega skladatelja, ki bi z njimi izražal toplino,
vendar pa je tukaj pri Beethovnu lega akordov skupaj z violino tako visoka, da le-ti v izrazu ne prinesejo več topline, temveč nekaj nedotakljivega in občudovanja vrednega.
Naslednji stavki so si po značaju različni. Drugi stavek z motivom iz klavirske sonate “Lebewohl” – slovo, izraža umirjenost, liričnost, osebno izpoved. Tretji stavek, ki je kompozicijsko izjemna mojstrovina, skoraj virtuoznost – Scherzo, je edini del sonate, v katerem se Beethoven pokaže v svojem ognjevitem značaju. Zadnji stavek izraža največjo skromnost, enostavnost in ljudskost. Na najbolj preprost način je predstavljena tema s skoraj plesnim značajem, ki ji sledijo variacije.
V prispodobah bi lahko rekli, da je v tej sonati Beethoven človek, ki rad hodi v gore. Občuduje njihovo veličino, modrost, lepoto (prvi stavek). Tako lahko najde svoj mir (drugi stavek), svojo ognjevitost in strast (tretji stavek) in ljubezen do narave (pastoralni četrti stavek).
