Zborovska glasba

PARTIZANSKI PEVSKI ZBOR

PARTIZANSKI PEVSKI ZBOR: NAJBOLJŠE PESMI (2014)

Format: CD

Šifra: 113512
EAN: 3838898113512

PARTIZANSKI PEVSKI ZBOR: NAJBOLJŠE PESMI PARTIZANSKI PEVSKI ZBOR: NAJBOLJŠE PESMI

Partizanska pesem je umetniški fenomen, ki je nastal na našem, slovenskem ozemlju, v enotah partizanske vojske in v okupiranem zaledju. Vanjo spadajo tudi ljudska in ponarodela borbena pesem, budniška in puntarska pesem (iz 16. do 19. stol.), delavska in revolucionarna pesem, ki je prišla z oktobrsko revolucijo (1917), ter protifašistična pesem iz španske državljanske vojne (1936-39). V letih 1941-45 je skoraj 50 slovenskih skladateljev-partizanov ustvarilo okoli 300 zborovskih skladb, 80 samospevov, 100 inštrumentalnih del in drugih vokalno-inštrumentalnih priredb, skupaj skoraj 500 opusov. Partizanska pesem za najrazličnejše zasedbe je oblikovno preprosta, po melodični, ritmični in harmonski zasnovi pa skromna; tako so partizanska glasbena dela večinoma enoglasna in v duhu ljudske melodike. Preprosta besedila so pridobila muzikalni pomen v množični izvedbi. Moški zbori so se ločili od mešanih po udarnosti izraza, skladbe za mladinske in otroške zbore ter samospevi pa so se navezovali na predvojno Osterčevo (slovenski skladatelj in pedagog Slavko Osterc, 1895-1941) skladateljsko šolo. Idejne potrebe časa so poudarjale vokal, ki je terjal organsko povezavo med besedilom in napevom. Vzrok te enostranskosti je utilitaristični, koristnostni kriterij, ki je v slovenski glasbi narodoosvobodilnega boja prevladoval. Kvalitativno izstopajo tista dela, v katerih se je utilitarizmu pridružil še umetnostni vidik. Prav to pa so tiste slovenske glasbene epopeje, ki so tovrstni glasbeni in s tem tudi umetnostni fenomen takrat zasužnjene Evrope, ponesle v svet. Glasbeni opus slovenske NOB tako predstavlja kljub temu, da je bil primarno podrejen že omenjenemu utilitarističnemu kriteriju in slogovno ni pomenil nekaj novega v razvoju slovenske glasbe 20. stol., po kvaliteti redkost v takratni fašistično in nacistično zasužnjeni Evropi. V času NOB (1941-45) je na Slovenskem nastalo čez 140 moških zborov, od tega čez 110 a cappella, »le« 10 ženskih zborov in ok. 120 otroških in mladinskih zborov (od tega le 5 a cappella). Mešane, moške, ženske, otroške in mladinske zbore po eni strani lahko imenujemo za eno od omenjenih vokalnih zasedb (brez spremljave = a cappella ali/in s spremljavo), obenem pa so to tudi sinonimi, sopomenke za enako napisane forme, tj. glasbene oblike. Pevski zbor pa velja za glasbeno skupino, v kateri posamezni part izvaja več pevcev oz. pevk (vsaj dva ali trije). Spodnja meja številčnosti v zboru je približno 12 pevk ali/in pevcev.
Interpretacija preteklosti je disonanten, izrazito dinamičen, političen in performativen proces. Zato lahko alternativne interpretacije zgodovine toliko bolj razumemo kot pomembna dejanja upora, posebej v času, ko se sklicevanje na preteklost pogosto izpostavlja kot gradnik potencialnega miselnega okvira artikulacije alternative. To morda s seboj nosi določene (tudi politične) konotacije, ki se napajajo iz ex-jugoslovanske zgodovinske izkušnje in pomembno definirajo sodobne družbene in politične razmere ter odzive nanje. Zdi se, da je glasba eden tistih kulturnih segmentov, ki še vedno in znova (p)ostaja osrednji element artikulacije preteklosti v sedanjost: ravno v časovni in »ideološki« povezovalnosti glasbe se kaže relevantnost spraševanja o vlogi partizanske in širše antifašistične glasbene dediščine, ki v sedanjem času dobiva nove interpretacije in nove manifestacije. V slovenski sedanjosti so te vsebine na novo interpretirane, kontekstualizirane, poudarjene in (iz)rabljene v širokem spektru praks in diskurzov: od komodifikacije glasbene preteklosti, nostalgije, dnevno-političnih intervencij, do različnih rab s ciljem (re)artikulirati vrednote oziroma postaviti parametre morebitnim alternativam sedanjosti. Osrednji cilj je tudi osvetliti dinamiko, kako se je koncept partizanske pesmi spreminjal od druge svetovne vojne do danes in kako je odzvanjal v uradnih diskurzih in v vsakdanjem razumevanju.

Med najbolj poslušanimi pesmimi PPZ Ljubljana / The Best Of imamo zdaj priložnost prisluhniti neke vrste tovrstnemu cvetoberu. Med prvimi so štirje zbori slovenskega skladatelja in dirigenta Rada Simonitija (1914-1981; Ljubljani, Vstajenje Primorske, Na oknu in Primorski partizan). Zanje lahko ugotovimo, da gre za znano avtorjevo nagnjenost k melodiki, saj je Simoniti naravnan lirično in čustveno, v večglasnih vokalnih skladbah celo slovansko polnozvočen. Njegov kompozicijski stavek se pogosto opira na slovensko ljudsko občutje in folklorne prvine južnoslovanskih narodov. Ljubljani, tj. Pesem X. Ljubljanske brigade skladatelja in dirigenta Bojana Adamiča (1912-1995) je kot koračniška himna slavni medvojni brigadi (ust. 1943 po italijanski kapitulaciji) nastala že po (2. svetovni) vojni. Ugleden slovenski skladatelj, akademik Marjan Kozina (1907-1966), sam tudi aktivni udeleženec NOB, je tudi svoj partizanski opus (Naša vojska in Nismo se uklonili) zaznamoval s svojim realističnim slogom in se v njem ni opiral na kakšne določene šole, ampak si je prizadeval približati slovenski ljudski melodiki in ritmiki. Sledi kar devet avtorskih ali/in prirejenih (moških) zborov (a cappella ali/in s spremljavo), ki jih je prispeval eden od doayenov (slovenske) partizanske pesmi skladatelj in zborovodja Radovan Gobec (1909-1995). Po vojni je kar 28 let mdr. vodil tudi PPZ Ljubljana. Izza tistega vojnega časa (1941-1945) in po njej je nastalo nekaj najtehtnejših tovrstnih skladateljevih opusov (mdr. tudi:  Pesem Cankarjeve brigade, Kovači smo, V borbi krvavi, Prišla cvetoča, topla je pomlad, Bohor je vstal, Pesem o svobodi, Pesem XIV. divizije in Kosec koso brusi). V vsem tem bogatem, kvalitetnem in raznolikem Gobčevem opusu gre za dobršen del masovnih oz. množičnih pesmi, ki so tudi z njegovo osebno ustvarjalno glasbeno noto nekakega postromantičnega realista in z izraznega ekspresionizma zaznamovali slovenski glasbeni socialistični realizem. Pomembno mesto v skladateljskem opusu imajo tudi uglasbitve in priredbe partizanskih pesmi skladatelja Viktorja Mihelčiča (1913-2010). Med njimi sta najbolj poznani Po dolinah in po gorah in Domovina naša je svobodna, obe nastali že med vojno. Priredba Vsi mostovi v zrak letijo zborovodje in skladatelja Janeza Kuharja (1911-1997) je nastala po avtorjevem vojnem opusu (1943) in bila po vojni za moški zbor posvečena IPZ. Skladatelj Karol Pahor (1896-1974) pa je tisti, ki je bil hkrati tudi soustanovitelj IPZ (Planina pod Mirno goro, april 1944). Četudi je krenil na ustvarjalno pot kot Osterčev učenec in po svojem socialno občutenem predvojnem 6-glasnem (mešanem) zboru (a cappella) Očenaš hlapca Jerneja, je vse te svoje ustvarjalne ambicije med zadnjo vojno (v letih 1943-44 je bil tudi njen aktivni udeleženec) zamenjal za »prave, take, ki imajo v sebi to svojo notranjo resničnost. S tem zmagujejo, prepričujejo, živé.« (Pahor): V borbi krvavi, Na juriš, Komandant Stane, Hej brigade, Za vasjo je čredo pasla in Naša nova zastava. Priredba Svobodne Slovenije slovenskega skladatelja in pianista Pavla Šivica (1908-1995) je nastala po makedonskem ljudskem napevu, potem, ko ji je sledilo kar nekaj kontrafaktur. Pianist in skladatelj Sveto Marolt Špik (1919-1944), tudi sam aktivni udeleženec NOB, je avtor še ene značilnih medvojnih himen (Pesem XIV. divizije). Ker pa sta oba njena avtorja – pesnik Kajuh in skladatelj Marolt Špik) – med vojno padla, o njej nimamo kakšnih drugih podatkov. Priredbo za Bledo luno je prispeval zborovodja Milko Škoberne (1910-1981). Je samo ena od številnih variant ljudske pesmi s partizansko tematiko z Utika pri Vodicah na Gorenjskem.
Med znanimi skladatelji in avtorji besedil-poezije najdemo tudi take poete revolucije kot so France Kosmač, Tone Seliškar, Matej Bor (= Vladimir Pavšič), Karel Destovnik Kajuh idr.; slednji tudi kot najbolj poznan z literarnim opusom z NOB tematiko. Aktualnost partizanske pesmi  pa seže vse do dandanašnjih dni, saj jo npr. dvojezična avstrijsko koroška slovenska pesnica in pisateljica ter univerzitetna predavateljica Maja Haderlap (roj. 1963) omeni v svojem zadnjem in uspešnem romanu Angel pozabe: «[…] če te je v gozdu strah, je treba peti partizanske pesmi … Prav, bom pel pa sam. In oče zapoje, poje na ves glas, kolikor zmore, bojevite partizanske pesmi […].« (prev. Štefan Vevar. 2012. Maribor: Študentska založba Litera, str. 68).  

 

Partizanski pevski zbor Ljubljana - moški vokalni ansambel prepeva doma in na tujem od davnega leta 1944, ko je bil ustanovljen 21. apr. (1944) na Planini pod vrhom Mirne gore na južnem pobočju Kočevskega Roga (nad Semičem v Beli krajini) kot eden redkih tovrstnih zborov v takrat zasužnjeni Evropi - v času 2. svetovne vojne na enem od prvih slovenskih osvobojenih ozemelj. Sprva kot Invalidski pevski zbor je v sedmih desetletjih svojega neprekinjenega prepevanja (javnih nastopov-koncertov in posnetkov-diskografije) ostal trdno zasidran na naši in tuji glasbeni sceni vse od prvega zborovodje, ustanovitelja in slovenskega skladatelja Karla Pahorja, ki je zbor zapustil že leta 1945. Potem pa so se za njegovim dirigentskim pultom zvrstili Pavel Šivic, Radovan (in Mitja) Gobec, Miro Kokol, Milivoj Šurbek, Ciril Cvetko, Peter Škrjanec in slednji Franc Gornik (roj. 1940; vse od 1992 dalje). Danes, 70 let po ustanovitvi, zbor ob partizanski, borbeni in revolucionarni pesmi in novitetah slovenskih skladateljev, poje tudi »železni« repertoar moških zborov a cappella pa tudi ob spremljavi harmonike, godbe na pihala, orglic, orkestrov … Udeležuje se tudi tekmovanj, za vse skupaj pa je doslej prejel številne in najvišje strokovne in državne nagrade in odlikovanja, mdr. tudi Prešernovo nagrado (1969), nagrado AVNOJ-a (1978), nagrado Mesta Ljubljane (1999) idr. Za njimi pa je tudi nekaj desetin plošč s povsem samosvojim repertoarjem, značilnim za ta zbor. PPZ Ljubljana kot neposredni nadaljevalec tradicije IPZ v letošnjem letu (2014) obhaja tudi svojo 70-letnico ustanovitve. Čestitam!

Dr. Franc Križnar

 

 

PESMI

Ljubljani 2:03  (
poslušaj!)
(Rado Simoniti/Smiljan Samec)

2 Pesem desete brigade 1:49
(Bojan Adamič/Marjan Regally)

3 Naša vojska 1:55
(Marjan Kozina/France Kosmač)

4 Pesem Cankarjeve brigade 1:51
(Radovan Gobec/Janez Lužar)

5 Vstajenje Primorske 2:44
(Rado Simoniti/Lev Svetek Zorin)

6 Na oknu 3:31
solist: Tone Lovec
(španska ljudska/Mitja Ribičič Ciril/Rado Simoniti)

7 Primorski partizan 2.33
solist: Ivan Šega
(slovenska ljudska/Ludvik Kukavica/Rado Simoniti)

8 Po dolinah in po gorah 1:31
(Viktor Mihelčič/Dušan Drolc)

9 Kovači smo 1:19
(ruski napev/France Kosmač/Janez Kuhar)

10 Vsi mostovi v zrak letijo 1:35
(Janez Perovšek Pelko/Janez Perovšek Pelko/Janez Kuhar)

11 V borbi krvavi 2:03
(Milan Apih, Karol Pahor/Milan Apih/Radovan Gobec)

12 Na juriš 2:14
(Karol Pahor/Tone Seliškar)

13 Prišla cvetoča, topla je pomlad 3:10
solist: Tone Lovec
(Radovan Gobec/Ljubomir Masle)

14 Komandant Stane 2:58
(Karol Pahor/Cvetko Zagorski, Mile Klopčič)

15 Nismo se uklonili 1:33
(Marjan Kozina/France Kosmač)

16 Svobodna Slovenija 2:20
(Pavel Šivic/Friderik Gerl in drugi)

17 Domovina naša je svobodna 1:53
(Viktor Mihelčič/France Kosmač)

18 Hej brigade 1:33
(Matej Bor/Matej Bor/Karol Pahor)

19 Za vasjo je čredo pasla 2:42
(Karol Pahor/Ludvik Kukavica/Karol Pahor)

20 Naša nova zastava 2:46
(Karol Pahor/Tone Seliškar)

21 Bohor je vstal 2:12
(Radovan Gobec/Radovan Gobec)

22 Pesem o svobodi 2:39
(Radovan Gobec/Radovan Gobec)

23 Pesem XIV. Divizije 1:58
(Sveto Marolt Špik/Karel Destovnik Kajuh/Radovan Gobec)

24 Bleda luna 2:14
solist: Tone Lovec
(ljudska iz Utika, zapisal Tone Ljubič/slovenska ljudska/Milko Škoberne)

25 Kosec koso brusi 1:10
(slovenska ljudska/Jakob Butala/Radovan Gobec)

Cena: 8,39 EUR
Nakup digit. mp3 verzije

Moja košarica

Vaša košarica je prazna.

Moj račun