POMLAD - BEETHOVEN - SONATE ZA VIOLINO IN KLAVIR ŠT. 5, 6 & 8

Resna

Format: Digitalno + CD

Šifra: 117633

EAN: 3838898117633

Ludwig van Beethoven (1770–1827) je napisal deset sonat za violino in klavir. Sonati op. 23 in 24 pa je napisal kot kontrastni par in bi morali biti natisnjeni skupaj v op. 23, a se je v procesu izdaje nekaj zalomilo in sta od prve izdaje leta 1801 vedno ločeni. Tri sonate je povezal v op. 30, ki ga je napisal v letih 1801 in 1802 v Heiligenstadtu, kamor se je po zdravniškem nasvetu umaknil zaradi vedno slabšega sluha. To je bilo eno najtežjih življenjskih obdobji Beethovnovega življenja. Priznati si je moral, da postaja gluh, in to zapisal v Heiligenstadtskem testamentu. Čeprav so bile njegove misli temne, na koncu zmagata ljubezen do glasbe in poslanstvo, ki ga čuti do nje: ustvarjati glasbo, ki bo (lahko) spremenila človeštvo.

V Sonati št. 5 v F-duru, op. 24, je Beethoven prvič opustil tristavčno klasicistično sonatno obliko. Tradicijo je v tem delu presegel z dodanim tretjim stavkom, Scherzom, in sproščeno liričnostjo, ki napoveduje romantiko. Posvečena je grofu Moritzu van Friesu, skladateljevemu mecenu. Vzdevek »Pomladna« si je prislužila zaradi veselega in cvetočega značaja po skladateljevi smrti. Uvodni Allegro je v tradicionalni sonatni obliki. Prvo temo prinese violina z delikatno melodijo, ki jo klavir občuteno spremlja. Sledi ji dramatična tema. Drugi, Adagio molto espressivo, je globoko razmišljajoč lirični stavek, ki z variacijskimi postopki zasleduje tridelno pesemsko obliko. Klavir najprej predstavi nostalgično melodijo, violina pa nad njo meditira, nato se glasbili združita v mehek dialog. Dobro minuto dolg Scherzo s triom je nekakšen haydnovski komični interludij. Sklepni Rondo pa ima nekaj Mozartovega sloga; domiselno zrcali harmonska popotovanja, kot jih zasledimo v prvem stavku.

Sonata št. 6 v A-duru, op. 30 št. 1 je prva od treh iz opusa 30, ki ga je Beethoven napisal v letih 1801 in 1802. Večino dela je opravil, ko se je leta 1802 po zdravniškem nasvetu preselil v tihi in mirni Heiligenstadt, kjer je upal, da se mu bo povrnil sluh. To je bila ena njegovih najtežjih življenjskih preizkušenj: priznati si je moral, da izgublja sluh. Takrat je napisal znani Heiligenstadtski testament, v katerem vsem priznava, da postaja gluh in da razmišlja o samomoru. Na koncu se odloči, da si ne bo vzel življenja, saj ima pomembno poslanstvo: pisati mora glasbo, ki bo (lahko) spremenila človeštvo. Zaradi teh težkih misli je skladatelj napisal več del: drugo simfonijo, klavirske in violinske sonate, začel je simfonijo Eroico in niz godalnih kvartetov. Sonata št. 6, je topla, graciozna in klasicistična po naravi. Že v prvem stavku, Allegru, slišimo inovativni Beethovnov slog z veliko tonalitetnimi prehodi in odkloni, pogosti so sforzandi in razgibana fortepiano dinamika, ki je značilna zanj. Lirični osrednji Adagio je v obliki ABACA oziroma je rondo z dodano kodo. Prvotni finale te sonate je čez nekaj časa pristal v Kreutzerjevi sonati. Za konec te sonate je napisal Temo z variacijami. Beethoven v tem delu ves čas dokazuje, da vrednoti klavir in violino kot samostojni enoti.

Sonata št. 8 v G-duru, op. 30 št. 3 sklene niz treh sonat opus 30. Je očarljiva in svetla skladba, ki v ničemer ne kaže težkega skladateljevega življenjskega stanja in osebne stiske. Bolj kot na vse drugo s svojo humornostjo namiguje na glasbeni slog Josepha Haydna, Beethovnovega učitelja med letoma 1792 in 1794. Vpliv učitelja in s tem estetskih značilnosti klasicizma je najbolje slišati v uvodnem stavku, Allegro assai. Sledi romantični drugi stavek v oddaljeni Es-durovi tonaliteti. Oznaka tempa, Tempo di Minuetto, ma molto moderato e grazioso, nakazuje na počasno, ljubko in graciozno glasbo. Sklepni Allegro vivace je rondo, ki z nagajivim značajem vnovič prikliče v spomin Haydnov slog. Beethoven se poigrava s poslušalčevimi pričakovanji. Tako oblikovno kot tonalno – z oddaljenimi tonalitetami presega klasicistične normative v sicer še vedno tradicionalno zasnovani sonati.

Lana Trotovšek je leta 2012 debitirala z Orkestrom Mariinskega gledališča pod vodstvom Valerija Gergijeva. Od takrat je nastopila z več svetovno priznanimi orkestri: z Moskovskimi solisti, z Londonskim simfoničnim orkestrom ter z Londonskim kraljevim filharmoničnim orkestrom, s Simfoničnim orkestrom Čingdaa, s Simfoničnim orkestrom RTS (Beograd). Večkrat je izvedla tudi dvojne violinske koncerte s Sergejem Krilovim in Litvanskim komornim orkestrom. Leta 2015 je v Ljubljani ter v Trstu z Orkestrom Slovenske filharmonije ter Orkestrom Tržaškega opernega gledališča Verdi pod taktirko Tan Duna izvedla njegov violinski koncert iz filma “Hero”, kasneje pa še na Kitajskem v Nandžingu s Šangajskim filharmoničnim orkestrom. Leta 2016 je na turneji v ZDA nastopila s Komornim orkestrom iz Filadelfije z Mendelssohnovim violinskim koncertom v e-molu v Kimmel Centru v Filadelfiji, s Simfoničnim orkestrom Kalamazoo je izvedla Brahmsov violinski koncert, predstavila pa se je tudi na recitalih s pianistko Anno Shelest. Washington post je enega izmed recitalov v naslovu opisal kot “sijočega”. Leta 2017 je na festivalu Long Lake v Luganu v dveh večerih izvedla vse partite in sonate za solo violino J. S. Bacha.

Sodelovala je tudi z igralcem Johnom Malkovichem in orkestrom I Solisti Aquilani (2017) kjer je na Festivalu Ljubljana, Mittelfest ter festivalu Emillia Romagna v projektu izvedla Bachov violinski koncert v a-molu. Januarja 2020 je z Ulster orkestrom pod taktirko Davida Brophyja v dvorani Ulster (Belfast) izvedla violinski koncert “Venus Blazing” irske skladateljice Deidre Gribbin. Koncert je bil predvajan na radiju BBC 3 v oddaji “New Music Show”.

Njeni posnetki so izdani pri založbah Signum Classics, Hedone Records, Meridian Records, Champs Hill Records, SOMM Recordings ter Toccata Classics. Zgoščenka z deli za violino in klavir E. Granadosa, C. Francka, G. Finzia in M. Škerjanca je v letu 2016 prejela zlato nagrado za izvedbo na tekmovanju Global Music Awards v Kaliforniji. Junija 2020 pa je izdala zgoščenko, ki vsebuje prve posnetke skladb za violino in klavir češko-ruskega skladatelja Eduarda Napravnika (1836-1916) pri založbi Toccata Classics.

Je članica klavirskega tria Greenwich, ki so ga ustanovili s čelistom Stjepanom Hauserjem in pianistko Yoko Misumi, dobitnika nagrade Solti Foundation iz Belgije. Bila je tudi prva violinistka kvarteta Badke, zmagovalcev tekmovanja Melbourne International Chamber Music Competition.

Od leta 2015 redno nastopa s pianistko Mario Canyigueral, s katero sta se julija 2019 predstavili na celovečernem recital v Wigmore Hallu katerega je revija Strad ocenila za izjemnega. Na 68. Ljubljanskem festivalu pa sta na treh zaporednih koncertih izvedli vseh deset Beethovnovih sonat za violino in klavir.

Lana Trotovšek je svojo glasbeno pot je pričela pri štirih letih v glasbeni šoli Moste Polje pri učiteljici Majdi Jamšek. Od osmega leta in vse do drugega letnika akademije, jo je poučeval prof. Volodja Balžalorsky in nato do diplome prof. Primož Novšak. Pri sedemnajstih je na poletni šoli Dartington International Summer School prišla v stik z legendarnim virtuozom Ruggierom Riccijem, ki jo je povabil na študij v svoj razred na akademijo Mozarteum v Salzburgu, kjer je Trotovškova študirala vzporedno na ljubljanski Akademiji za glasbo. Podiplomski študij je nadaljevala v Londonu na glasbenem kolidžu Trinity Laban pri prof. Vasku Vassilevu, prof. Borisu Brovtsynu ter prof. Rivki Golani, in potem še na Kraljevem glasbenem kolidžu pri prof. Itzakhu Rashkovskem. Ob študiju se je redno udeleževala mojstrskih tečajev pri priznanih glasbenikih kot so Ivry Gitlis, Tasmin Little, Ida Haendel, Menahem Pressler, Bernard Greenhouse, Stephen Kovachevich, Eberhard Feltz, Edith Peineman, Piere Amoyal in Igor Ozim.

Ob zaključku študija na Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 2005, je Lana Trotovšek prejela Univerzitetno Prešernovo nagrado za izvedbo Hačaturjanovega violinskega koncerta z Orkestrom slovenske filharmonije pod taktirko Georga Pehlivaniana. Trotovškova je profesorica violine na glasbenem kolidžu Trinity Laban v Londonu, poučuje tudi na ljubljanski Akademiji za glasbo, vse pogosteje pa tudi vodi mednarodne mojstrske tečaje po svetu. Leta 2014 je ustanovila bienalni mednarodni festival komorne glasbe “Blackheath International Chamber Music Festival” v Londonu.

Igra na violino Pietra Antonia dalla Coste iz leta 1750. Lana Trotovšek je prejemnica nagrade Prešernovega sklada 2021 za poustvarjalne dosežke v zadnjih treh letih.

La Vanguardia je pianistko Mario Canyigueral opisala kot veliko pianistično osebnost.

Maria Canyigueral, ena od svetlih točk mlade generacije španskih pianistov, je spodbudila vrsto sodelovanj s sodobnimi španskimi skladatelji kot so Antón García Abril, Benet Casablancas, Joan Magrané, Josep Mariae Guix in drugi. Njeno posebej uspešno sodelovanje z Antónom Garcío Abrilom je bilo deležno visokih ocen tako pri kritikih kot pri občinstvu v Španiji in Združenem kraljestvu. Antón García Abril je za Marijin projekt »Avantgardni Mompou« napisal skladbo »Reverberaciones«, za njen trio Horn pa skladbo »Hoy es siempre todavia«. Izoblikovala so jo leta med Španijo in Združenim kraljestvom, zdaj pa se posveča koncertnim turnejam po vsem svetu.

Diplomirala je v Barceloni na Consevatori del Liceu pri Michelu Wagemansu in magistrirala iz umetniške interpretacije na Royal Academy of Music v Londonu pri Sulamiti Aronovsky. Glasbeno se je izpopolnjevala tudi pri Ninu Kereselidzeju in Andréju de Grooteju. Ime Maria Canyigueral je kmalu postalo stalnica v mednarodnih pianističnih krogih v Španiji, Združenem kraljestvu, na Japonskem (Tokio, Nagoja), v Belgiji in drugod. Med zadnjimi uspehi velja omeniti koncerte na skladateljskem seminarju Beneta Casablance na Kraljevi glasbeni akademiji v Londonu, Festivalu Portaferrada, Schubertiadi, festivalih Vilabertran in Música de Cervia v Gironi in klavirska recitala v Barceloni in v Zulteju v Belgiji ter nastop na Echoes festivalu v St. James Picadilly v Londonu.

Poleg koncertnih izvedb je Maria doslej naredila pomemben vtis s posnetki komorne glasbe. Za album z skladbami Francka, Granadosa, Škerjanca in Finzija je z violinistko Lano Trotovšek osvojila zlato medaljo na »Global Music Awards« v Kaliforniji (plošča je izšla pri založbi Hedone Records, 2016). Pri isti založbi je leta 2016 s flavtistom Borisom Bizjakom posnela in izdala tudi skladbe Martinuja, Poulenca, Fauréja in Böhma.

Maria Canyigueral je nagrajenka številnih mednarodnih tekmovanj; med njimi so mednarodno pianistično tekmovanje Ile de France (Pariz), Pirani nagrada za klavirski trio z ansamblom Ianthe (London) in Mednarodno tekmovanje komorne glasbe Antón García Abril (Granada). V zadnjem času se posveču sodelovanju z mednarodno uveljavljenimi skladatelji (Nicolas Bacri, Antón García Abril, Joseph Phibbs, Konstantia Gourzi in Moritz Eggert) v okviru svojega projekta »Avantgardni Mompou«, ki je doživel premiero junija 2018 v londonski dvorani Conway Hall. Gre za koprodukcijo, v kateri so sodelovali Inštitut Cervantes, Angleški umetniški svet, Inštitut Ramon Llull, Fundacija Mompou in modna znamka Lilly in Violetta. Založba Audite bo projekt izdala tudi kot CD.

V zadnjem obdobju velja posebej omeniti koncert na Mednarodnem festivalu komorne glasbe Blackheath v triu s čelistom Sebastienom Hurtaudom in violinistko Lano Trotovšek, solistični recital v Palau de la Musica Catalana v Barceloni leta 2019 ter duo recital z Lano Trotovšek v londonski dvorani Wigmore poleti 2019 s sonatami Beethovna, Prokofjeva in slovenskega skladatelja Lucijana Marije Škerjanca. Umetnici sta se s koncertom ponovno vrnili v Wigmore Hall tudi februarja 2021.