NESMRTNA - BEETHOVEN - SONATI ZA VIOLINO IN KLAVIR ŠT. 7 & 10

Resna

Format: Digitalno + CD

Šifra: 117657

EAN: 3838898117657

Ludwig van Beethoven (1770–1827) je napisal deset sonat za violino in klavir. Vse so tristavčne, razen sonat op. 24, op. 30 št. 2 in op. 96, ki so štiristavčne. Tri sonate iz op. 30, ki ga je napisal v letih 1801 in 1802 v Heiligenstadtu, kamor se je po zdravniškem nasvetu umaknil zaradi vedno slabšega sluha. To je bilo eno najtežjih življenjskih obdobji Beethovnovega življenja. Priznati si je moral, da postaja gluh, in to zapisal v Heiligenstadtskem testamentu. Čeprav so bile njegove misli temne, na koncu zmagata ljubezen do glasbe in poslanstvo, ki ga čuti do nje: ustvarjati glasbo, ki bo (lahko) spremenila človeštvo.

Sonata št. 7 v c-molu, op. 30 št. 2, izkazuje razpoznaven, tipičen Beethovnov slog, za katerega so značilne drama, strast in tema, ki pa se razrešijo v triumfu svetlobe, moči in optimizma. Sonata ima simfonični domet, v njej pa se jasno kaže skladateljeva osebna agonija, ki jo je takrat doživljal. Je v c-molu, to je tonaliteta Beethovnovih najbolj strastnih del (kot je na primer 5. simfonija). Začne se s turobnim in resnim tonom, ki pa kasneje preide v razposajenost in C-durovo tonaliteto. Proti koncu se razpoloženje znova obrne v temačnost in c-molovo tonaliteto. Vse štiri stavke uvede klavir, ki prevzema pobudo skoraj vso skladbo, violina pa je tu zlasti za lirično polepšanje in okrasitev dela. Prvi stavek karakterizira uvodni skrivnostni motiv v c-molu, ki ga prinese klavir. Adagio cantabile je počasen in speven stavek, v katerem se klavir in violina prepletata ter si enakovredno izmenjujeta glavno melodično linijo. Kratki in igrivi Scherzo je poln ritmičnih domislic ter grobega humorja. Finale je sonatni rondo, ki sonato spet pripelje v c-mol in jo s to tonaliteto tudi konča. Je dramatičen in zelo napet, poln nerazrešenih čustvenih konfliktov. Ta stavek najbolj med vsemi slika skladateljevo težko stanje, povezano z napredujočo naglušnostjo.

Sonato št. 10 v G-duru, op. 96, je napisal konec leta 1812, kmalu po tem, ko je končal 7. in 8. simfonijo. Ustvaril jo je za francoskega violinista Pierra Rodéja, ki je bil osebni violinist Napoleona in kasneje carja iz Sankt Peterburga, in mu jo tudi posvetil. Na Dunaju jo je 29. decembra 1812 premierno izvedel Rodé, pri klavirju pa ga je spremljal nadvojvoda Rudolph, Beethovnov učenec in mecen. Beethoven je takrat že skorajda oglušel in zato ni več nastopal, še vedno pa je toliko slišal, da je bil nad izvedbo violinista razočaran. Sonato je v letih 1814 in 1815 nekoliko revidiral in jo leta 1816 izdal. Devet violinskih sonat je napisal med letoma 1797 in 1803, zadnjo pa po skorajda desetih letih in pomeni konec njegovega srednjega ustvarjalnega obdobja, nato ni napisal nobene violinske sonate več, tako da ne moremo vedeti, kako bi pri njem potekal razvoj te zvrsti. Vendar pa je v Sonati št. 10 že čutiti »velikega« Beethovna iz zadnjega ustvarjalnega obdobja. Allegro moderato je rapsodičen z vedno izrazitejšim dramatičnim nabojem. Beethoven izvajalca v partituri večkrat opozori, naj igrata »dolce, sempre piano«, torej sladko, vedno tiho. Adagio espressivo odlikuje tema z ganljivo preprostostjo in vedrino. Hitri, tihi in kratki Scherzo sledi brez premora. Zaključni Poco Allegretto je najsijajnejši stavek izmed vseh Beethovnovih violinskih sonat. Oblikovan je kot tema s sedmimi variacijami, ki se zaključi s kodo. Odlikuje ga občudujoča in do podrobnosti dodelana ornamentacija, ki je tako virtuozna, da spominja na kadenco. Vmes se nepričakovano povrne v Adagio espressivo, razpoloženje iz počasnega stavka, in s tem sklene njegovo zadnjo violinsko sonato.

Lana Trotovšek je leta 2012 debitirala z Orkestrom Mariinskega gledališča pod vodstvom Valerija Gergijeva. Od takrat je nastopila z več svetovno priznanimi orkestri: z Moskovskimi solisti, z Londonskim simfoničnim orkestrom ter z Londonskim kraljevim filharmoničnim orkestrom, s Simfoničnim orkestrom Čingdaa, s Simfoničnim orkestrom RTS (Beograd). Večkrat je izvedla tudi dvojne violinske koncerte s Sergejem Krilovim in Litvanskim komornim orkestrom. Leta 2015 je v Ljubljani ter v Trstu z Orkestrom Slovenske filharmonije ter Orkestrom Tržaškega opernega gledališča Verdi pod taktirko Tan Duna izvedla njegov violinski koncert iz filma “Hero”, kasneje pa še na Kitajskem v Nandžingu s Šangajskim filharmoničnim orkestrom. Leta 2016 je na turneji v ZDA nastopila s Komornim orkestrom iz Filadelfije z Mendelssohnovim violinskim koncertom v e-molu v Kimmel Centru v Filadelfiji, s Simfoničnim orkestrom Kalamazoo je izvedla Brahmsov violinski koncert, predstavila pa se je tudi na recitalih s pianistko Anno Shelest. Washington post je enega izmed recitalov v naslovu opisal kot “sijočega”. Leta 2017 je na festivalu Long Lake v Luganu v dveh večerih izvedla vse partite in sonate za solo violino J. S. Bacha.

Sodelovala je tudi z igralcem Johnom Malkovichem in orkestrom I Solisti Aquilani (2017) kjer je na Festivalu Ljubljana, Mittelfest ter festivalu Emillia Romagna v projektu izvedla Bachov violinski koncert v a-molu. Januarja 2020 je z Ulster orkestrom pod taktirko Davida Brophyja v dvorani Ulster (Belfast) izvedla violinski koncert “Venus Blazing” irske skladateljice Deidre Gribbin. Koncert je bil predvajan na radiju BBC 3 v oddaji “New Music Show”.

Njeni posnetki so izdani pri založbah Signum Classics, Hedone Records, Meridian Records, Champs Hill Records, SOMM Recordings ter Toccata Classics. Zgoščenka z deli za violino in klavir E. Granadosa, C. Francka, G. Finzia in M. Škerjanca je v letu 2016 prejela zlato nagrado za izvedbo na tekmovanju Global Music Awards v Kaliforniji. Junija 2020 pa je izdala zgoščenko, ki vsebuje prve posnetke skladb za violino in klavir češko-ruskega skladatelja Eduarda Napravnika (1836-1916) pri založbi Toccata Classics.

Je članica klavirskega tria Greenwich, ki so ga ustanovili s čelistom Stjepanom Hauserjem in pianistko Yoko Misumi, dobitnika nagrade Solti Foundation iz Belgije. Bila je tudi prva violinistka kvarteta Badke, zmagovalcev tekmovanja Melbourne International Chamber Music Competition.

Od leta 2015 redno nastopa s pianistko Mario Canyigueral, s katero sta se julija 2019 predstavili na celovečernem recital v Wigmore Hallu katerega je revija Strad ocenila za izjemnega. Na 68. Ljubljanskem festivalu pa sta na treh zaporednih koncertih izvedli vseh deset Beethovnovih sonat za violino in klavir.

Lana Trotovšek je svojo glasbeno pot je pričela pri štirih letih v glasbeni šoli Moste Polje pri učiteljici Majdi Jamšek. Od osmega leta in vse do drugega letnika akademije, jo je poučeval prof. Volodja Balžalorsky in nato do diplome prof. Primož Novšak. Pri sedemnajstih je na poletni šoli Dartington International Summer School prišla v stik z legendarnim virtuozom Ruggierom Riccijem, ki jo je povabil na študij v svoj razred na akademijo Mozarteum v Salzburgu, kjer je Trotovškova študirala vzporedno na ljubljanski Akademiji za glasbo. Podiplomski študij je nadaljevala v Londonu na glasbenem kolidžu Trinity Laban pri prof. Vasku Vassilevu, prof. Borisu Brovtsynu ter prof. Rivki Golani, in potem še na Kraljevem glasbenem kolidžu pri prof. Itzakhu Rashkovskem. Ob študiju se je redno udeleževala mojstrskih tečajev pri priznanih glasbenikih kot so Ivry Gitlis, Tasmin Little, Ida Haendel, Menahem Pressler, Bernard Greenhouse, Stephen Kovachevich, Eberhard Feltz, Edith Peineman, Piere Amoyal in Igor Ozim.

Ob zaključku študija na Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 2005, je Lana Trotovšek prejela Univerzitetno Prešernovo nagrado za izvedbo Hačaturjanovega violinskega koncerta z Orkestrom slovenske filharmonije pod taktirko Georga Pehlivaniana. Trotovškova je profesorica violine na glasbenem kolidžu Trinity Laban v Londonu, poučuje tudi na ljubljanski Akademiji za glasbo, vse pogosteje pa tudi vodi mednarodne mojstrske tečaje po svetu. Leta 2014 je ustanovila bienalni mednarodni festival komorne glasbe “Blackheath International Chamber Music Festival” v Londonu.

Igra na violino Pietra Antonia dalla Coste iz leta 1750. Lana Trotovšek je prejemnica nagrade Prešernovega sklada 2021 za poustvarjalne dosežke v zadnjih treh letih.

La Vanguardia je pianistko Mario Canyigueral opisala kot veliko pianistično osebnost.

Maria Canyigueral, ena od svetlih točk mlade generacije španskih pianistov, je spodbudila vrsto sodelovanj s sodobnimi španskimi skladatelji kot so Antón García Abril, Benet Casablancas, Joan Magrané, Josep Mariae Guix in drugi. Njeno posebej uspešno sodelovanje z Antónom Garcío Abrilom je bilo deležno visokih ocen tako pri kritikih kot pri občinstvu v Španiji in Združenem kraljestvu. Antón García Abril je za Marijin projekt »Avantgardni Mompou« napisal skladbo »Reverberaciones«, za njen trio Horn pa skladbo »Hoy es siempre todavia«. Izoblikovala so jo leta med Španijo in Združenim kraljestvom, zdaj pa se posveča koncertnim turnejam po vsem svetu.

Diplomirala je v Barceloni na Consevatori del Liceu pri Michelu Wagemansu in magistrirala iz umetniške interpretacije na Royal Academy of Music v Londonu pri Sulamiti Aronovsky. Glasbeno se je izpopolnjevala tudi pri Ninu Kereselidzeju in Andréju de Grooteju. Ime Maria Canyigueral je kmalu postalo stalnica v mednarodnih pianističnih krogih v Španiji, Združenem kraljestvu, na Japonskem (Tokio, Nagoja), v Belgiji in drugod. Med zadnjimi uspehi velja omeniti koncerte na skladateljskem seminarju Beneta Casablance na Kraljevi glasbeni akademiji v Londonu, Festivalu Portaferrada, Schubertiadi, festivalih Vilabertran in Música de Cervia v Gironi in klavirska recitala v Barceloni in v Zulteju v Belgiji ter nastop na Echoes festivalu v St. James Picadilly v Londonu.

Poleg koncertnih izvedb je Maria doslej naredila pomemben vtis s posnetki komorne glasbe. Za album z skladbami Francka, Granadosa, Škerjanca in Finzija je z violinistko Lano Trotovšek osvojila zlato medaljo na »Global Music Awards« v Kaliforniji (plošča je izšla pri založbi Hedone Records, 2016). Pri isti založbi je leta 2016 s flavtistom Borisom Bizjakom posnela in izdala tudi skladbe Martinuja, Poulenca, Fauréja in Böhma.

Maria Canyigueral je nagrajenka številnih mednarodnih tekmovanj; med njimi so mednarodno pianistično tekmovanje Ile de France (Pariz), Pirani nagrada za klavirski trio z ansamblom Ianthe (London) in Mednarodno tekmovanje komorne glasbe Antón García Abril (Granada). V zadnjem času se posveču sodelovanju z mednarodno uveljavljenimi skladatelji (Nicolas Bacri, Antón García Abril, Joseph Phibbs, Konstantia Gourzi in Moritz Eggert) v okviru svojega projekta »Avantgardni Mompou«, ki je doživel premiero junija 2018 v londonski dvorani Conway Hall. Gre za koprodukcijo, v kateri so sodelovali Inštitut Cervantes, Angleški umetniški svet, Inštitut Ramon Llull, Fundacija Mompou in modna znamka Lilly in Violetta. Založba Audite bo projekt izdala tudi kot CD.

V zadnjem obdobju velja posebej omeniti koncert na Mednarodnem festivalu komorne glasbe Blackheath v triu s čelistom Sebastienom Hurtaudom in violinistko Lano Trotovšek, solistični recital v Palau de la Musica Catalana v Barceloni leta 2019 ter duo recital z Lano Trotovšek v londonski dvorani Wigmore poleti 2019 s sonatami Beethovna, Prokofjeva in slovenskega skladatelja Lucijana Marije Škerjanca. Umetnici sta se s koncertom ponovno vrnili v Wigmore Hall tudi februarja 2021.