Resna glasba

DEJAN BRAVNIČAR

ANTOLOGIJA - DEJAN BRAVNIČAR: ČAJKOVSKI, BARTOK (2017)

Format: CD

Šifra: 114700
EAN: 3838898114700

ANTOLOGIJA - DEJAN BRAVNIČAR: ČAJKOVSKI, BARTOK ANTOLOGIJA - DEJAN BRAVNIČAR: ČAJKOVSKI, BARTOK ANTOLOGIJA - DEJAN BRAVNIČAR: ČAJKOVSKI, BARTOK

Znano je, da nacionalni radijski arhiv skriva pravo zakladnico slovenske glasbene ustvarjalne in poustvarjalne dediščine, a v svoji pravi veličini se nam ta razkrije šele ob posebnih priložnostih kot so tematsko zasnovani ciklusi glasbenih oddaj, različni jubileji, antološke glasbene izdaje. Tak biser predstavlja pričujoča antologija violinista Dejana Bravničarja ob njegovem 80. rojstnem dnevu, ki smo jo zasnovali skupaj z umetnikom in njegovo soprogo Diko na Programu ARS in v Založbi ZKP RTV Slovenija - založbi kakovostnih programov. Na petih glasbenih albumih se pred nami razgrinja razkošna glasbena krajina solističnih, komornih in koncertantno-simfoničnih del od Bacha in Mozarta prek najbolj priljubljenih koncertov Mendelssohna, Beethovna, Čajkovskega, Brahmsa in Sibeliusa do Bartoka, Ravela in Stravinskega. Paleta skrbno restavriranih posnetkov sega od leta 1964 pa do leta 1999 in tako nas prevzamejo interpretacije 27-letnega mladeniča in zrelega umetnika, ki nas hkrati popeljejo prek desetletij slovenske glasbene poustvarjalnosti z obema osrednjima simfoničnima orkestroma, Orkestrom Slovenske filharmonije in Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, ter z najvidnejšimi dirigenti in pianisti polpretekle dobe kot so Marijan Lipovšek, Aci Bertoncelj, Samo Hubad, Uroš Prevoršek, Bogo Leskovic, Anton Nanut in Uroš Lajovic.

Mojca Menart

 

Violinist Dejan Bravničar (1937 - ) sodi med najpomembnejše slovenske poustvarjalce v drugi polovici dvajsetega stoletja. Na njegov osebnostni in umetniški razvoj je pomembno vplivalo že družinsko okolje. Mati Gizela je bila balerina, oče Matija Bravničar pa skladatelj in violinist, ki ga uvrščamo med vodilne slovenske skladatelje v sredini dvajsetega stoletja in je s svojim umetniškim, publicističnim in pedagoškim delom kot profesor in dekan ljubljanske Akademije za glasbo vidno sooblikoval tedanje kulturno in družbeno življenje. Sin Dejan se je že zgodaj spoprijateljil z violino. Na srednji stopnji ga je oče zaupal Franu Staniču, na glasbeni akademiji v Ljubljani pa Karlu Ruplu. Po diplomi je nadaljeval študij na Konservatoriju P.I. Čajkovskega v Moskvi pri enem največjih violinistov dvajsetega stoletja Davidu Ojstrahu. Med bivanjem v Moskvi je spoznal vrsto tedanjih najboljših svetovnih glasbenikov. Sledilo je še leto dni izpopolnjevanja pri sloviti violinistki Pini Carmirelli na Akademiji svete Cecilije v Rimu.             
Po končanem študiju se je ustalil v domovini kot svobodni umetnik koncertant. Poleg številnih nastopov doma, je gostoval  v Angliji, Franciji, Avstriji, na Nizozemskem in Poljskem, v Bolgariji, Švici, nekdanji Sovjetski zvezi in drugod, kjer je sodeloval z vrhunskimi dirigenti kot so Kurt Sanderling, Kiril Kondrašin, Paul Klecki, Carlo Zecchi, Jean Martinon in drugi. Dejaven je bil tudi na področju komorne glasbe, kjer izstopa sodelovanje z violončelistom Cirilom Škerjancem in pianistom Acijem Bertoncljem v Triu Tartini. Kot Trio Tartini so nastopali v domovini in v svetovnih kulturnih središčih kot so Dunaj, New York in Pariz. Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je začel poučevati na Akademiji za glasbo v Ljubljani in bil osem let tudi njen dekan. Vzgojil  je generacije violinistov, ki igrajo v slovenskih profesionalnih orkestrih in poučujejo na glasbenih šolah.
Dejan Bravničar je v svoji solistični karieri izvedel več kot petdeset violinskih koncertov. Njegov repertoar sega od Vivaldija in Bacha do Mozarta, Beethovna, Mendelssohna, Paganinija, Brahmsa, Laloja, Čajkovskega, Wienjavskega, Sibeliusa, Szymanowskega ter najpomembnejših del tega žanra iz dvajsetega stoletja kot so koncerti Bartoka, Hačaturjana, Stravinskega, Hindemitha, Prokofjeva in Šostakoviča. S svojim delom je trajno zaznamoval slovensko glasbeno krajino. Kot koncertant je na domače glasbeno prizorišče vnesel nove in višje standarde glasbenega poustvarjanja. S številnimi koncerti po Sloveniji je v času, ko je bila vrhunska umetnost dostopna le v redkih središčih, omogočil najširšemu krogu občinstva seznanitev z deli svetovne literature v vrhunski izvedbi. Neprecenljiv je tudi njegov prispevek k uveljavljanju slovenske glasbe. Kot koncertant je izvedel violinske koncerte Lucijana Marije Škerjanca, Danila Švare, Matije Bravničarja in Primoža Ramovša ter vrsto drugih slovenskih del ter jih sam ali pa s Triom Tartini promoviral tudi v tujini. Na področju pedagoške dejavnosti so pomembne tudi njegove redakcije del svetovnih in domačih skladateljev. Za svoje delo je prejel številne državne nagrade in priznanja, kot so nagrada Prešernovega sklada, nagrada mesta Ljubljane, bil je imenovan za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani in za častnega člana ESTA Slovenije.
Dejan Bravničar je ena najmarkantnejših osebnosti med slovenskimi glasbeniki, ki je s svojim umetniškim in pedagoškim prispevkom zapustila trajno sled.

Dr. Borut Smrekar

 

V času hude življenjske krize po komaj nekaj mesecev trajajočem in v vseh pogledih ponesrečenem zakonu se je Peter Iljič Čajkovski (1840 – 1893) odpravil na daljše popotovanje po Evropi. Med bivanjem v Švici v Clarensu ob Ženevskem jezeru ga je obiskal mladi ruski violinist Josef Kotek, s katerim sta se spoprijateljila že poprej. Kotek je prinesel s seboj poln kovček različnih skladb, ki sta jih s Čajkovskim skupaj preigravala. Med njimi je bila tudi Lalojeva Španska simfonija. Čajkovski je bil nad skladbo očaran in je začel razmišljati, da bi tudi sam skomponiral daljše delo za violino in orkester. Z velikim veseljem se je lotil dela in koncert ob pomoči Kotka pri oblikovanju solističnega parta tudi kmalu končal, kljub temu, da je vmes napisal celoten drugi stavek na novo. Koncert je sprva posvetil velikemu madžarskemu violinistu Leopoldu Auerju, saj je bilo za uspeh dela ključnega pomena, da ga krsti vrhunski in najširši javnosti znan solist. Auer pa je delo zavrnil, češ da je neizvedljivo oziroma »neviolinsko«. V poznejših letih se je Auer sicer zelo pohvalno izražal o nekaterih kvalitetah dela in skušal svojo premalo premišljeno zavrnitev nekako opravičiti. Čajkovski je za tem koncert posvetil mlademu ruskemu violinistu Adolfu Brodskemu, ki je prepričal slovitega dirigenta Hansa Richterja, da so ga pod njegovim dirigentskim vodstvom premierno izvedli 4. decembra 1881 na Dunaju. Po nekaterih virih je bila prva izvedba zelo slaba zaradi nezadostnega števila vaj. Orkester je zato igral ves čas skrajno tiho, da ne bi bilo slišati preštevilnih napak. Kritiški odzivi sprva niso bili ugodni, nekateri med njimi celo izrazito odklonilni, a si je delo kmalu utrlo pot na koncertne odre in zavzelo eno ključnih mest v violinskem repertoarju, ki ga ima še danes.  
Koncert je izrazito lirsko delo z običajnimi tremi stavki. Prvi Allegro moderato je v sonatni obliki. Podobno kot skladateljev sloviti Klavirski koncert v b-molu se tudi violinski koncert začne s kratkim orkestrskim uvodom, ki nato ponikne in se glasbeni material iz uvoda v nadaljevanju sploh ne pojavi več. »Kraljevski« pečat stavku daje ritem poloneze. Čajkovski je, podobno kot Mendelssohn pred njim, umestil solistično kadenco pred reprizo in jo s tem močneje vključil v tkivo stavka. Drugi stavek je razmeroma kratka Canzonetta, ki je še en izraz skladateljevega izrednega melodičnega daru in zmožnosti izpovedovanja liričnih občutij. Koncert zaključi briljantni finale Allegro vivacissimo, ki je oblikovno nekje med sonatno obliko in rondojem. 
Violinski koncert Petra Iljiča Čajkovskega sodi med najzahtevnejše koncertantne skladbe za violino in orkester in velja kot preizkusni kamen zrelosti interpreta.

Konec tridesetih let prejšnjega stoletja je imel Béla Bartók (1881 – 1945) kaj malo razlogov za optimizem. Bil je znan nasprotnik fašizma, zato ga je razraščanje le-tega na Madžarskem dušilo. V domovini je bil izpostavljen različnim napadom in si je upravičeno zastavljal vprašanje, kakšna je lahko v takšnih razmerah njegova prihodnost v Evropi. V takšnem vzdušju se je odzval na pobudo prijatelja violinista Zoltana Szekelyja, s katerim sta večkrat skupaj muzicirala, naj napiše violinski koncert. Szekely se je odločil, da bo nadaljeval s solistično kariero in je v te namene potreboval novo koncertantno delo, s katerim bi lahko prodrl. Bartok je sprva nameraval napisati niz variacij, ker se je s to idejo ukvarjal že dlje časa, a je Szekely vztrajal, da želi klasičen koncert v treh stavkih. Bartok mu je ustregel in res napisal tristavčni koncert, vendar je drugi stavek variacijski. Tako sta bila načeloma zadovoljna oba, le da se je zdel Szekelyju prvotni povsem orkestrski zaključek tretjega stavka primernejši za simfonijo kot za koncert, saj solist umolkne že dvaindvajset taktov pred koncem skladbe. Zato je prosil skladatelja, naj zaključek spremeni. Bartok mu je tudi v tem pogledu ustregel in tako poznamo danes dva alternativna zaključka. Szekely je koncert prvič izvedel 23. marca 1939 z orkestrom Concertgebow v Amsterdamu pod vodstvom Willema Mengelberga. Verjetno ni vedel, da je Bartok že pred tem v letih 1907-1908 napisal violinski koncert, vendar ga ni objavil in so ga prvič izvedli šele po njegovi smrti.
Bartok, ki sam ni igral violine, je kljub temu napisal precej del za violino in za druge godalne inštrumente. Pri drugem violinskem koncertu pa mu je kljub temu izdatno pomagal tudi Szekely, kot je pred tem pomagal Mendelssohnu Ferdinand David, Brahmsu in Bruchu Joseph Joachim, Čajkovskemu Josef Kotek in še bi lahko našli primere tovrstnega sodelovanja.
V koncertu pride do izraza Bartokova sposobnost, da zajame duha madžarske ljudske glasbe, ne da bi pri tem neposredno uporabil izvirni folklorni material. Tudi variacijski pristop ni uporabljen le v drugem stavku, pač pa na različne načine prežema celotno delo, pri čemer ga poslušalec največkrat sploh ne zazna. Apolinični prvi stavek Allegro non troppo ima sonatno obliko. V njem, pa tudi na drugih mestih v koncertu, se kot posebnost pojavi dvanajsttonska tema, čeprav koncert nikakor ni pisan kot dodekafonska skladba. Drugi stavek Andante tranquillo uvede tema pripovednega značaja, ki ji sledi šest karakterno različnih variacij. Zadnji stavek Allegro molto ni pričakovani rondo, pač pa ponovno sonatni allegro z ritmično spremenjeno glavno temo iz prvega stavka. Danes se največkrat izvaja drugi zaključek.

Dr. Borut Smrekar

 

Peter Iljič Čajkovski (1840-1893):
Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 35
1       I     Allegro moderato                      19:09  (
poslušaj!)
2       II    Canzonetta: Andante                  6:57
3       III  Finale: Allegro vivacissimo            9:59

Simfonični orkester RTV Ljubljana
Samo Hubad, dirigent


Béla Bartók (1881-1945):
Koncert za violino in orkester št. 2, Sz. 112
4       I     Allegro non troppo                    17:15
5       II    Andante tranquillo                       9:36
6       III  Finale: Allegro vivacissimo          12:52

Orkester Slovenske filharmonije
Bogo Leskovic, dirigent

Dejan Bravničar, violina

Posneto: Slovenska filharmonija, dvorana Marjana Kozine, 21.9.1966 (1-3), 1978 (4-6).

 

 

 

Cena: 11,07 EUR
Nakup digit. mp3 verzije

Moja košarica

Vaša košarica je prazna.

Moj račun